Preskoči na glavno vsebino

Zgodivščine

Te besede, pa sigurno ne poznate. To lahko obstaja samo pri takemu posrečenemu nerodnežu, kot je Natan. Ko voha in tišči bučko v tla, nič ne vidi, ker je prevelika koža in mu prekrije oči. Ker so ušesa predolga, si stopi na njih. Da to vidite. Tudi preval je že naredil. Včasih se mi kar zasmili, pri teh njegovih akrobacijah. Je pa tudi zelo smešno. Tak velikan, pa tako neroden. Se pobere, malo butasto gleda in gremo naprej.
Zaradi takšnih zgodivščin, je že tudi mene spravil na kolena. Malokdo me, temu pesjanu je pa že kar kmalu ratalo, haha.
Ko se takole preganjamo po tem svetu, se nam marsikaj smešnega ali ne smešnega zgodi ali pa vidimo.
Se vam je že kdaj zgodilo, da vam je na novoletno noč hotel voščiti črnc? Meni se je. In namesto poljuba, me je ugriznil. Smešno, ne! Meni ni bilo. Kasneje sem se pa sama sebi smejala.
Verjetno tudi vi niste brez kakšnih podobnih ali pa ne podobnih zgodivščin.
No, da se vrnem k Natanu. Bil je v kuhinji in mi je vzel gobico za pomivanje posode. Ker sem vedela kaj sledi, sem tekla za njim in mu jo hotela na vsak način vzeti iz gobčka. Pa si je mislil: Ne dam. In jo je požrl. Samo tiste velike barabinske oči sem videla. Dva dni sem gledala njegov kakec. Nič. Panika. Tretji dan si je pa mislil: Na, tu jo imaš. In jo je zbruhal. Ojoj, verjetno ga je mučilo v želodčku.
Ali pa greva na sprehod in pade v potok. Breg strm. Kličem ga, Natan tukaj, pridi, pridi in mu kažem kje naj gre, seveda vsa panična. Nikjer ga nisem več videla. Veste kje je bil? Za mano je sedel, veselo z repom mahal in me gledal, kaj mi je. Kje je prišel iz vode, ne vem.
No, pa še tole. Hodiva skozi gozd in kar naenkrat cviljenje, skakanje, lajanje. Nikjer nič. Pa se vprašam, a so duhovi? On se uleže, vstane, naježi dlako in ne gre naprej. Pa kaj hudiča vidi!? Veste kaj? Pero od vrane!. Joj Natan, tak mačo, pa se vraninega peresa bojiš. Katastrofa. Pobrala sem ga, ga odnesla domov in čez čas vidim, da je spal ob njem.
Tale pesjan je res faca. Veliko se mu presmejem in je za veselje. Me pa tudi kdaj razjezi, priznam. Takrat ni Natko Zlatko, ampak Natan Satan.
Pa še en pregovor:
"Pridem kmalu, psu nič ne pomeni, zaveda se le tega, da ste odšli.





Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Bloodhound, krvosledec ali pes sv. Huberta - to je moj pes

Ljudje smo si različni. Zelo drugačni. Včasih se sprašujem kako je to čudno, pa vendarle smo vsi ljudje. Ne samo po videzu, tudi po karakterju. Veseli, čudni, turobni, tečni, radovedni, miroljubni, prepirljivci...in dobri po srcu. Razmišljam, da verjetno na podlagi tega izbereš tudi psa, za katerega nekako začutiš, da ti karakterno pripada. Jaz pravim, pes naj bo pes - velik. Če imam prav, še ne vem. Zakaj si ne bi izbrali majhnega ljubkega kužka, ki zaradi svoje majhnosti kar naprej tako simpatično laja in skače, ter ga lahko vzameš v naročje? Moj Nathan je pravo nasprotje. Se še spomnite junaka iz risanke po imenu Pluton? No, takšen je Nathan. Velik, simpatično neroden, dobrodušen, trmast, zadržan in pa seveda prijazen. Ne more biti sam, želi si bližino človeka. Da ne govorim o veselju, ko pride kdo od družinskih članov domov. Cvili, tuli in z laježem razlaga, kako je bil najbolj nesrečen pes na svetu. Z repom pa tako veselo in močno maha, da se mu zadnji del telesa kar pres

V senci

Se sprašujete, ja kakšen naslov pa to sploh je? O, veliko pove, samo če malo razmisliš. Še niste bili nikoli v senci? Po moje je senc več. Recimo: Poleti, ko je dan najbolj vroč, ko sonce neusmiljeno pripeka, ko ne veš kam bi se skril pred vročino, takrat je najlepše v senci, v senci drevesa. Morda kakšne mogočne lipe, ki ima goste veje in polno drobnega listja. Pa še diši tako prijetno. Ali pa za hišo, kjer ste skriti pred soncem in ležite v mreži, ter se hladite s hladno pijačko. Z Natanom greva v gozd, kjer je tudi senca, saj je polno dreves in sonce ne pride blizu, saj so krošnje zelo visoko. Vidim, da drevesa kar tekmujejo, katero bo imelo više krošnjo, više proti nebu in soncu. Včasih se mi zdi, da sem sama senca, senca od človeka. Tavam brezciljno, ne vem kaj bi sama s sabo, nimam želja, sem brez vsake volje, brez upanja. Sama sebi sem v napoto. Česarkoli se lotim, mi ne uspe, ne vidim izhoda. Lahko bi rekla, da ne vidim lučke na koncu tunela. Se pogledam v ogledalo, vid

Zvit kot lisica

"Lisička je prav zvita zver..." Saj poznate to staro, lepo, otroško pesmico. Vsi smo se jo učili v šoli in peli pri glasbenem pouku. Takrat sem jo samo pela in ne razmišljala o njej. Sedaj pa razmišljam, kako je zvitost pri živalih zanimiva, res zanimiva. Ko si najmanj misliš in pričakuješ, ugotoviš, kako zvito je to napravljeno. Zelo dobro se znajdejo, sebi v prid. Pa ne misliti, da je to samo pri živalih. Ne veste kako zelo zviti smo ljudje. Sploh nekateri, so še posebej zviti. Vse sebi v prid. Naj bodo, naj nas vodijo žejne čez vodo. Mi bomo že kako. Ja, včasih ne moreš verjeti, da to stori nekdo, v katerega nekako verjameš. Po moje, ne moreš nikoli nekje v sebi, tega odpustiti. Verjetno je že tudi kdo od vas doživel, da šele čez čas ugotoviš, kakšna zvitost je bila. Pa si misliš, kako sem lahko takšen bedak. Eh, nič za to. Tudi lepe stvari se dogajajo. Meni že. In nimam časa sovražiti ljudi, ki me sovražijo, ker imam preveč dela z vračanjem ljubezni tistim, ki me ima