To je Natanovo prvo poletje. Mladostno, razigrano, igrivo, malce pa tudi lenobno. In tako je tudi prav. Je pa tudi moje, prvo, drugačno poletje. Moram priznati, napornejše od ostalih, vendar ta pasja posrečenost odtehta vse.
Sedaj je toliko zrasel, da je že pravi pesjan. Ima že krepko čez 50 kilogramov, star pa je tudi že osem mesecev. Pravi lepotec. Pri teh njegovih kilogramih in radovednosti, sem pa tudi jaz dobila mišice. O, ko tale mrcina zaštarta, moraš kar dobro napeti mišice, da ga zadržiš. Pa saj gre. V slogi je moč.
Moža je že dvakrat prevrnil, pa ne, da ni dovolj močan, ampak tako pridirja proti tebi, da če nisi dovolj hiter pri umiku, ti ni milosti. Znajdeš se na tleh ali pa na psu - dobesedno.
Če ga malo opišem, pesjančka seveda, je pa to en tako čudovit pes. Karakter? Kapo dol. Pa ne zato, ker je moj. Vse ljudi ima rad in rad ima, če ga kdo vsaj malo poboža. Ni čisto nič hud, prav nasprotno. Laja zelo hecno, težko opišem. Odmeva po celi ulici ta njegov počasen, močan lajež. Včasih z laježem odgovarja mimoidočim ljudem, ki ga ne pogledajo. Kot bi jim hotel nekaj povedati.
S poštarjem se imata rada. Natan komaj čaka, da se mimo pripelje. Ko od daleč sliši motor, že čaka pri ograji. Potem je pa cartanja.
Pred nekaj dnevi, smo bili na morju. Rad se kopa, plava, vendar mu ne gre v račun, zakaj je voda slana. Ko je prvič stopil na plažo, je bil tako hecen, ker se je bal valov. Skakal je naprej in nazaj, ter lajal v valove. Rad je opazoval ladje. Usedel se je in gledal. Bil je čisto pri miru, samo glava je spremljala ladjo. Ni pa mesec julij najprimernejši čas za njegovo morje, ker je preveč vroče in velika gužva. Pes pa rabi svoj prostor in svoj mir. Bolje bi bil september.
Pot na morje je bila dolga. Novi Vinodolski ni čisto blizu, vendar je vajen vožnje. Že njegova prva pot iz rojstne Slovaške je bila dolga, pa sva ga brez problema pripeljala. Tudi potem sem ga veliko vozila. Prav rad je v avtu. Vročino, daljavo, vse pretrpi, samo da ni sam doma.
Večkrat se je kopal tudi v Savinji. Ta je pa zakon. Tukaj se je tudi prvič opogumil in zaplaval. Res mu paše čofotanje in plavanje. Veste kako je hecen ko plava. S sprednjimi tačkami zamahuje pod vodo, z zadnjimi pa bolj počasi, verjetno po potrebi, kdaj pa kdaj zamahne. Iz vode mu gleda glava in tista debela rita, ki zgleda še bolj posrečena, zaradi odvečne kože, ki jo ima in je kot bi polhek plaval po vodi. Če ga pa poslušaš, še zraven sopiha, kot bi smrčal. Moraš se smejati, pa če si še tako resen človek.
Da ne govorim, kakšna atrakcija je bil na plaži ali pa na večernem sprehodu po mestu. Vsi so obračali pogled na njega, naju spraševali o pasmi, kako mu je ime, spraševali, če se lahko slikajo z njim, če ga lahko pobožajo, če je hud.... Na koncu je bil že tudi Natan malo utrujen od vsega, kljub temu, da se rad boža. Res je bilo tako. Ne morem verjeti, da še toliko ljudi ni videlo te pasme ali pa sploh niso vedeli za njo.
Približno tako je zgledal prvi del najinega poletja. Drugi še pride in o njem drugič, ko ga bo konec. Kaj se bo zgodilo, ne vem, upam, kaj lepega. Pa želim, da tudi vam.
Šla bom nocoj zopet s teboj
tja, kjer je morje, modro obzorje.Plaže so polne barbik in carjev,
sliši se pesem starih mornarjev.
Feri Lainšček
Komentarji
Objavite komentar