Preskoči na glavno vsebino

Nisem kot drugi

Zopet sem pri temu mojemu prekmurcu Lainščku, ki pravi  "Ne bodi kot drugi". Lepa pesem, drugačna.
Se vam ne zdi, da smo ljudje neki povprečneži, dolgočasni, z naveličanimi obrazi in hodimo po prehojenih poteh? Oblačimo se v večno klasiko, kajti z njo nič ne zgrešiš. Ženske pošlihtane frizurce, moški obriti in postriženi...
Hitimo. Hitro zajtrk, hitro kosilo, hitro, hitro.... Čakati vsak dan tega, onega. Ob določeni uri vstati, ob določeni uri lulat, ob določeni uri kakat.
Pa dajte, nehajte. Zakaj? No, kje to piše?
V redu, takrat ko je služba, takrat je red. Pa drugače? Saj boste vseeno vse naredili in nič pomembnega zamudili.
Zakaj nebi imeli psa? Ker je obveznost? Ne jemljite kot obveznost. Naj bo v veselje. Veste koliko v življenju zamudimo, pa sploh ne vemo.
Zakaj nebi enkrat ko dežuje, šli ven brez dežnika. Da bi bilo drugače, da bi bili mokri, da bi občutili dežne kaplje na obrazu, na rokah. Veste kako dober občutek je to, pa čisto mokri lasje.
Naredite si enkrat svojo pot. Skrenite s tiste vsakdanje dolgočasne. Boste videli, kako paše malo drugače.
Oblecite za spremembo rumeno majico, pa četudi mislite, da bodo rekli, da ste hecni v njej. Pa kaj!
Samo, da se vi dobro počutite.
Jaz sem se spremenila. Nisem več kot drugi in nikoli ne bom. Zakaj bi pa bila? Hočem biti drugačna, takšna, da se bom dobro počutila v svoji koži, kajti vsak je po svoje poseben in tisto je treba poudariti. Pustila sem si rasti lase in seveda, naj bodo naravni, skodrani. Včasih tudi skuštrani. Poskušam se drugače oblačiti. Zamenjala sem službo. Kupila sem si psa, ki je drugačen. Pa še delam na sebi.
Se ne sekiram več, kaj si drugi mislijo o meni. To je njihov problem. To sem prerasla.
Zjutraj spijem dve kavi in ne eno. Zakaj? Zato, ker mi tako paše.
Če se mi zahoče čokolade, jo pojem. Saj se ne bom kar zredila.
Pravijo, da je življenje kratko. Verjetno res. Je pa sigurno dovolj dolgo, da enkrat naredimo tako, kot si želimo - drugače. Treba bo pa pohiteti.
                                                      Napravi to zmeraj, ne bodi kot drugi,
                                                      ljubezen ni reka, ki teče po strugi.
                                                      Napravi to zopet, ne hodi po poti,
                                                      saj sreča ni nekaj, kar pride naproti
                                                                                         Feri Lainšček






Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Bloodhound, krvosledec ali pes sv. Huberta - to je moj pes

Ljudje smo si različni. Zelo drugačni. Včasih se sprašujem kako je to čudno, pa vendarle smo vsi ljudje. Ne samo po videzu, tudi po karakterju. Veseli, čudni, turobni, tečni, radovedni, miroljubni, prepirljivci...in dobri po srcu. Razmišljam, da verjetno na podlagi tega izbereš tudi psa, za katerega nekako začutiš, da ti karakterno pripada. Jaz pravim, pes naj bo pes - velik. Če imam prav, še ne vem. Zakaj si ne bi izbrali majhnega ljubkega kužka, ki zaradi svoje majhnosti kar naprej tako simpatično laja in skače, ter ga lahko vzameš v naročje? Moj Nathan je pravo nasprotje. Se še spomnite junaka iz risanke po imenu Pluton? No, takšen je Nathan. Velik, simpatično neroden, dobrodušen, trmast, zadržan in pa seveda prijazen. Ne more biti sam, želi si bližino človeka. Da ne govorim o veselju, ko pride kdo od družinskih članov domov. Cvili, tuli in z laježem razlaga, kako je bil najbolj nesrečen pes na svetu. Z repom pa tako veselo in močno maha, da se mu zadnji del telesa kar pres
2 komentarja
Preberite več

V senci

Se sprašujete, ja kakšen naslov pa to sploh je? O, veliko pove, samo če malo razmisliš. Še niste bili nikoli v senci? Po moje je senc več. Recimo: Poleti, ko je dan najbolj vroč, ko sonce neusmiljeno pripeka, ko ne veš kam bi se skril pred vročino, takrat je najlepše v senci, v senci drevesa. Morda kakšne mogočne lipe, ki ima goste veje in polno drobnega listja. Pa še diši tako prijetno. Ali pa za hišo, kjer ste skriti pred soncem in ležite v mreži, ter se hladite s hladno pijačko. Z Natanom greva v gozd, kjer je tudi senca, saj je polno dreves in sonce ne pride blizu, saj so krošnje zelo visoko. Vidim, da drevesa kar tekmujejo, katero bo imelo više krošnjo, više proti nebu in soncu. Včasih se mi zdi, da sem sama senca, senca od človeka. Tavam brezciljno, ne vem kaj bi sama s sabo, nimam želja, sem brez vsake volje, brez upanja. Sama sebi sem v napoto. Česarkoli se lotim, mi ne uspe, ne vidim izhoda. Lahko bi rekla, da ne vidim lučke na koncu tunela. Se pogledam v ogledalo, vid
Objavite komentar
Preberite več

Zvit kot lisica

"Lisička je prav zvita zver..." Saj poznate to staro, lepo, otroško pesmico. Vsi smo se jo učili v šoli in peli pri glasbenem pouku. Takrat sem jo samo pela in ne razmišljala o njej. Sedaj pa razmišljam, kako je zvitost pri živalih zanimiva, res zanimiva. Ko si najmanj misliš in pričakuješ, ugotoviš, kako zvito je to napravljeno. Zelo dobro se znajdejo, sebi v prid. Pa ne misliti, da je to samo pri živalih. Ne veste kako zelo zviti smo ljudje. Sploh nekateri, so še posebej zviti. Vse sebi v prid. Naj bodo, naj nas vodijo žejne čez vodo. Mi bomo že kako. Ja, včasih ne moreš verjeti, da to stori nekdo, v katerega nekako verjameš. Po moje, ne moreš nikoli nekje v sebi, tega odpustiti. Verjetno je že tudi kdo od vas doživel, da šele čez čas ugotoviš, kakšna zvitost je bila. Pa si misliš, kako sem lahko takšen bedak. Eh, nič za to. Tudi lepe stvari se dogajajo. Meni že. In nimam časa sovražiti ljudi, ki me sovražijo, ker imam preveč dela z vračanjem ljubezni tistim, ki me ima
Objavite komentar
Preberite več