Preskoči na glavno vsebino

Ob bistrem potoku je mlin

Ko sem bila še mala punčka, saj veste, takšno zgovorno, skodrano kobacalo z nagajivimi očmi, sem šla z mamico k zdravniku. V čakalnici je bil en gospod, ki se je zagledal vame. Mamico je prosil, če me lahko vzame, če me da. Rekel je, da z ženo ne moreta imeti otrok. Saj ji ne bo nič manjkalo, je rekel. Rada jo bova imela, denarja imam, lačna pa tudi ne bo. Sem mlinar. Imam svoj mlin in se bo lahko igrala ob vodi. Seveda je ni izprosil. Velikokrat o tem razmišljam. Kaj bi bilo, če bi me pa le dala. Morda škoda. Bi odraščala ob Muri, med prekmurskimi ravnicami in pozimi opazovala meni ljube vrane, kako letajo in z vreščanjem motijo tišino. Če bi le imela jaz takrat besedo...
Rada imam reke, ki umirjeno tečejo. Ure in ure bi lahko sedela in gledala tokove, ki s sabo prinašajo spomine.
Tudi Natan ima rad vodo. Seveda z razliko od mene. On čofota po njej in uživa na drugačen način.
Ko prideva do potoka, če še ni prost povodca, to naredim. Dam mu svobodo. Steče po kratkem bregu navzdol in hop v vodo. Vse prevoha, prehodi. Potem pa počasi na desno, tudi malo po globoki vodi, nato pa levo. Tam je zanimivo. Veje dreves so nizko, korenine gledajo iz vode. Vse prešnofa. Pa še bolj levo. Tam naredi potok ovinek, je globlja voda in celo malo zaplava. Vedno prinese iz vode kakšno palico. Ker je cel moker, se otresa in otresa. Če imam srečo, sem še jaz mokra. Naj vam povem, da to srečo imam vedno. Ko se dovolj načofota, greva.
Potem pa hitro na njivo, poiskati kakšen del crknjene kače ali miši in valjanje. Veste kako se blato super prime na mokro dlako. Pa ga pustim, naj uživa. Kdaj pa, če ne tokrat, ko je prilika.
Enkrat si vzemite čas in pojdite ob reko. Naj se vam ne mudi. Usedite se na tla in jo opazujte. Misli kar odplavajo in zdi se ti, da je voda čisto na miru, ti pa plavaš, plavaš. Pomirjajoče.
Feri Lainšček je napisal:
                                                       Tudi ko selivke zopet odletijo,
                                                       mnogi tu ob reki srečno še živijo.
 









Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Bloodhound, krvosledec ali pes sv. Huberta - to je moj pes

Ljudje smo si različni. Zelo drugačni. Včasih se sprašujem kako je to čudno, pa vendarle smo vsi ljudje. Ne samo po videzu, tudi po karakterju. Veseli, čudni, turobni, tečni, radovedni, miroljubni, prepirljivci...in dobri po srcu. Razmišljam, da verjetno na podlagi tega izbereš tudi psa, za katerega nekako začutiš, da ti karakterno pripada. Jaz pravim, pes naj bo pes - velik. Če imam prav, še ne vem. Zakaj si ne bi izbrali majhnega ljubkega kužka, ki zaradi svoje majhnosti kar naprej tako simpatično laja in skače, ter ga lahko vzameš v naročje? Moj Nathan je pravo nasprotje. Se še spomnite junaka iz risanke po imenu Pluton? No, takšen je Nathan. Velik, simpatično neroden, dobrodušen, trmast, zadržan in pa seveda prijazen. Ne more biti sam, želi si bližino človeka. Da ne govorim o veselju, ko pride kdo od družinskih članov domov. Cvili, tuli in z laježem razlaga, kako je bil najbolj nesrečen pes na svetu. Z repom pa tako veselo in močno maha, da se mu zadnji del telesa kar pres
2 komentarja
Preberite več

V senci

Se sprašujete, ja kakšen naslov pa to sploh je? O, veliko pove, samo če malo razmisliš. Še niste bili nikoli v senci? Po moje je senc več. Recimo: Poleti, ko je dan najbolj vroč, ko sonce neusmiljeno pripeka, ko ne veš kam bi se skril pred vročino, takrat je najlepše v senci, v senci drevesa. Morda kakšne mogočne lipe, ki ima goste veje in polno drobnega listja. Pa še diši tako prijetno. Ali pa za hišo, kjer ste skriti pred soncem in ležite v mreži, ter se hladite s hladno pijačko. Z Natanom greva v gozd, kjer je tudi senca, saj je polno dreves in sonce ne pride blizu, saj so krošnje zelo visoko. Vidim, da drevesa kar tekmujejo, katero bo imelo više krošnjo, više proti nebu in soncu. Včasih se mi zdi, da sem sama senca, senca od človeka. Tavam brezciljno, ne vem kaj bi sama s sabo, nimam želja, sem brez vsake volje, brez upanja. Sama sebi sem v napoto. Česarkoli se lotim, mi ne uspe, ne vidim izhoda. Lahko bi rekla, da ne vidim lučke na koncu tunela. Se pogledam v ogledalo, vid
Objavite komentar
Preberite več

Zvit kot lisica

"Lisička je prav zvita zver..." Saj poznate to staro, lepo, otroško pesmico. Vsi smo se jo učili v šoli in peli pri glasbenem pouku. Takrat sem jo samo pela in ne razmišljala o njej. Sedaj pa razmišljam, kako je zvitost pri živalih zanimiva, res zanimiva. Ko si najmanj misliš in pričakuješ, ugotoviš, kako zvito je to napravljeno. Zelo dobro se znajdejo, sebi v prid. Pa ne misliti, da je to samo pri živalih. Ne veste kako zelo zviti smo ljudje. Sploh nekateri, so še posebej zviti. Vse sebi v prid. Naj bodo, naj nas vodijo žejne čez vodo. Mi bomo že kako. Ja, včasih ne moreš verjeti, da to stori nekdo, v katerega nekako verjameš. Po moje, ne moreš nikoli nekje v sebi, tega odpustiti. Verjetno je že tudi kdo od vas doživel, da šele čez čas ugotoviš, kakšna zvitost je bila. Pa si misliš, kako sem lahko takšen bedak. Eh, nič za to. Tudi lepe stvari se dogajajo. Meni že. In nimam časa sovražiti ljudi, ki me sovražijo, ker imam preveč dela z vračanjem ljubezni tistim, ki me ima
Objavite komentar
Preberite več