A veste, da je lahko ponesrečeno, zelo posrečeno? Zelo smešno, ali pa izpade zelo nerodno smešno, haha. To je tisto, ko se ti smejejo, ker se ti je nekaj zgodilo, tebi je pa strašno nerodno ali pa strašno neprijetno. Pa ravno takrat, ko te vsi gledajo. Ja, to je to! To ni napaka, to je nekaj, kar se ti je ponesrečilo, pa nisi zaradi tega žalosten. Lahko se ti pa kar tako zgodi, mimogrede, nepričakovano. Je pač ponesrečeno posrečeno.
Ko si že malo dlje na svetu, se ti to vedno pogosteje dogaja. Ko si mlajši in se ti to zgodi, je katastrofa, ooo, to se pa meni ne sme zgoditi. Je pa strašno smešno, ko vidiš drugega. No, ko si pa malce starejši, se pa že smejiš svoji nerodnosti in svoji ponesrečenosti. Že pride v navado. Ja, kar pomislite na sebe.
Sem enkrat videla, gospodično s petkami hoditi po šparu. Špičaki, široke hlačnice in kar naenkrat se tisti špičaki zapletejo med hlačnice. Veste kako hitro je bila na vseh štirih. Z rokami je tako zamahnila, da je torbica pristala daleč pred njo. Pa veste kako hitro se je pobrala!!! Hahaha! Meni je bilo tako smešno, njej verjetno ne. Bila je namreč hčera.
Jaz in moja nemščina. Prevajam iz kuharske knjige. Se mi je zdelo ogromno pecilnega, pa sem mislila, je že tako. Pecivo sem pekla v papirnatih lončkih za peko. Malih seveda. Kar naenkrat je to kipnilo, da verjeti nisem mogla. Vse se je prelivalo po celi pečici. Visoko kot potica, kar naenkrat pa konec. Pade skupaj in je bilo kot velika palačinka. Ponesrečeno.
Včeraj se mi je tudi nekaj zgodilo, da nisem vedela, bi se jokala ali smejala. Naredim sladico, verjetno poznate: Albert keksi, čežana, puding, sladka smetana. Oddevam pol na pladenj in ne vem kako, vem samo, da je bilo v trenutku pol po meni, pol po tleh. In Natanove sokoljeve oči, priteče, se zažene v to vse skupaj, raztaca po kuhinji, ojoj.
Tudi Natan ga velikokrat kaj ušpiči. Je spal, trdno spal, na sedežni in kar naenkrat nekaj pokne. Padel je na tla, malo butasto pogledal, vedel tako ni, zakaj se gre in je spal naprej.
Hodiva ob potoku. Neroden kot je, stopi preblizu in čof v vodo in to na hrbet. Same velike oči so ga bile.
Srečala sva se na vogalu hiše. Natan iz ene, jaz iz druge strani. Ko me zagleda iznenada izza ovinka, se je tako ustrašil, da je zbežal nazaj po isti poti kot je prišel. Pa to tako smešno.
Če imaš to srečo, da si lastnik psa, vidiš vsak dan znova kaj posrečenega. Težko potem opišeš, tisti trenutek je pa nepopisno posrečen. Že ko si stopi na svoja ušesa in se nerodno valja po tleh imaš kaj gledati. Smešne so te živalce, verjetno vse, jaz pač imam to srečo, da imam Natana.
Za spremembo še en vic:
Gresta prašič in pes po cesti in začne padati dež.
Pa reče prašič: Pasje vreme.
Pa reče pes: Ja, svinsko lije.
Komentarji
Objavite komentar