Preskoči na glavno vsebino

Tihi večer, lega na vas

Tako kot vsak, vse, se tudi dan utrudi. Rabi počitek, zato se prevesi v noč. Tudi sonce gre po napornem dnevu spat. Že od jutra nas je grelo in se prebijalo izza težkih vodenih oblakov, da nam je pošiljalo energijo. Prebijalo se je od vzhoda, do zahoda, preden je opravilo svojo pot. Moralo je, pa če tudi ga nismo videli nad oblaki. Vsak dan isto. Za razliko od nas, ki si lahko poti izbiramo sami.
Tudi narava gre spat. Travne bilke se povesijo, cvetovi se počasi zapirajo, tudi listi na drevju se malo sprostijo in niso tako napeti. Ptice se spravijo v svoja gnezda ali pa na veje, živali gredo v svoje brloge. Še potok se ti zdi, da upočasni svoj tok. Vsi in vse rabi svoj mir in počitek.
Kaj pa vi? Ste zadovoljni z današnjim dnem? Ste opravili kar ste mislili? Služba, doma? A ste mogoče koga osrečili? Vsaj z nasmehom? Niste. Pa bi morali. Napravite to jutri.
Se boste kmalu odpravili spat, ali pa boste kot nočne ptice, ki prespijo dan, ponoči so pa budne?
Če ste koga užalili ali pa imate slabo vest, bo že tako. Saj ne bo. Prijetno utrujeni se boste zleknili pred televizor in potem sladko zaspali.
Z Natanom greva proti večeru na zadnji sprehod. Traja od ure, do ure in pol. Tu nekje ob sedmih ali pol osmih, ko sonce ne sije več tako močno, se odpraviva. Gozd, travnik, potok. Na travniku ga osvobodim povodca. To je tekanja. Seveda najprej do vode. Obvezno kopanje na eni strani potoka in čez kakšnih petnajst minut, še na drugi strani potoka. O, kako mu paše osvežitev. Potem je pa poln energije. Po navadi veliko več preteče, kot jaz prehodim. Sem, tja, valjanje, lovljenje mrčesa, skrivanje po sedaj že zelo visoki koruzi. Res uživa. Pa saj se tudi utrudi in potem s težkimi, utrujenimi koraki domov.
Lahko imaš veliko od dneva, ali pa nič. Odvisno od tebe, stvari, ki se zgodijo in od ljudi, ki te obdajajo.
Če ni dan najboljši, imejte v sebi upanje in mislite pozitivno. Saj bo. Tudi meni ni vedno lepo, daleč od tega, pa si pravim, jutri novo sonce vzhaja. Le naprej, samo naprej. Tvoje sanje so brez mej....









Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Bloodhound, krvosledec ali pes sv. Huberta - to je moj pes

Ljudje smo si različni. Zelo drugačni. Včasih se sprašujem kako je to čudno, pa vendarle smo vsi ljudje. Ne samo po videzu, tudi po karakterju. Veseli, čudni, turobni, tečni, radovedni, miroljubni, prepirljivci...in dobri po srcu. Razmišljam, da verjetno na podlagi tega izbereš tudi psa, za katerega nekako začutiš, da ti karakterno pripada. Jaz pravim, pes naj bo pes - velik. Če imam prav, še ne vem. Zakaj si ne bi izbrali majhnega ljubkega kužka, ki zaradi svoje majhnosti kar naprej tako simpatično laja in skače, ter ga lahko vzameš v naročje? Moj Nathan je pravo nasprotje. Se še spomnite junaka iz risanke po imenu Pluton? No, takšen je Nathan. Velik, simpatično neroden, dobrodušen, trmast, zadržan in pa seveda prijazen. Ne more biti sam, želi si bližino človeka. Da ne govorim o veselju, ko pride kdo od družinskih članov domov. Cvili, tuli in z laježem razlaga, kako je bil najbolj nesrečen pes na svetu. Z repom pa tako veselo in močno maha, da se mu zadnji del telesa kar pres
2 komentarja
Preberite več

V senci

Se sprašujete, ja kakšen naslov pa to sploh je? O, veliko pove, samo če malo razmisliš. Še niste bili nikoli v senci? Po moje je senc več. Recimo: Poleti, ko je dan najbolj vroč, ko sonce neusmiljeno pripeka, ko ne veš kam bi se skril pred vročino, takrat je najlepše v senci, v senci drevesa. Morda kakšne mogočne lipe, ki ima goste veje in polno drobnega listja. Pa še diši tako prijetno. Ali pa za hišo, kjer ste skriti pred soncem in ležite v mreži, ter se hladite s hladno pijačko. Z Natanom greva v gozd, kjer je tudi senca, saj je polno dreves in sonce ne pride blizu, saj so krošnje zelo visoko. Vidim, da drevesa kar tekmujejo, katero bo imelo više krošnjo, više proti nebu in soncu. Včasih se mi zdi, da sem sama senca, senca od človeka. Tavam brezciljno, ne vem kaj bi sama s sabo, nimam želja, sem brez vsake volje, brez upanja. Sama sebi sem v napoto. Česarkoli se lotim, mi ne uspe, ne vidim izhoda. Lahko bi rekla, da ne vidim lučke na koncu tunela. Se pogledam v ogledalo, vid
Objavite komentar
Preberite več

Zvit kot lisica

"Lisička je prav zvita zver..." Saj poznate to staro, lepo, otroško pesmico. Vsi smo se jo učili v šoli in peli pri glasbenem pouku. Takrat sem jo samo pela in ne razmišljala o njej. Sedaj pa razmišljam, kako je zvitost pri živalih zanimiva, res zanimiva. Ko si najmanj misliš in pričakuješ, ugotoviš, kako zvito je to napravljeno. Zelo dobro se znajdejo, sebi v prid. Pa ne misliti, da je to samo pri živalih. Ne veste kako zelo zviti smo ljudje. Sploh nekateri, so še posebej zviti. Vse sebi v prid. Naj bodo, naj nas vodijo žejne čez vodo. Mi bomo že kako. Ja, včasih ne moreš verjeti, da to stori nekdo, v katerega nekako verjameš. Po moje, ne moreš nikoli nekje v sebi, tega odpustiti. Verjetno je že tudi kdo od vas doživel, da šele čez čas ugotoviš, kakšna zvitost je bila. Pa si misliš, kako sem lahko takšen bedak. Eh, nič za to. Tudi lepe stvari se dogajajo. Meni že. In nimam časa sovražiti ljudi, ki me sovražijo, ker imam preveč dela z vračanjem ljubezni tistim, ki me ima
Objavite komentar
Preberite več