Če življenje živiš, se ti marsikaj zgodi. Če ga ne živiš, pa popolnoma nič drugega, kot fotelj in televizija. Moramo živeti.
Ampak po moje, to ni pijančevanje, brezčasne nočne zabave in zapravljanje denarja na veliko. Ne. Živeti je zame čisto nekaj drugega. To je biti srečen, ker če si srečen, si zato, ker živiš polno, lepo življenje. Malo se razvajaš z drobnimi stvarmi, malo tega, malo onega za dušo. Pa seveda narava. Pojdite v naravo, kajti zgodnja jutra so še vedno tako čudovita. Šele danes sem opazila, koliko je pajčevine in čudovitih barvastih pajkov. To pa zato, ker se sonce leskeče v rosnih kapljicah na njih. To vidite samo zjutraj. Zelo lep pogled, pa je samo pajčevina. In bo nekdo rekel, kaj je sedaj v tem lepega? Ne znam odgovoriti, meni je pa krasno.
Če imaš v takem čudovitem jutru še Natana ob sebi, pa doživiš drugačno jutro. Bilo je takole:
Ob pol sedmih, sva šla od doma proti gozdu. Seveda za našega lenuhčka, vse prezgodaj. Vlekel se je kot megla. Skozi gozd je hodil daleč za mano, kolikor je pač dolgi povodec. Ga bodrim, pridi, greva, priden si, pridi zaspanček, greva, greva. Pa si je mislil: Zakaj? A moram? In še kar hodiva skozi gozd, to je kakšnih šesto metrov in končno sva iz gozda. Tam naju seveda pozdravi jutranje sonce. Natan se zbistri. Že pri glinokopu sem opazila dve srni. Pesjan jih ni opazil. Ko sva že skoraj mimo koruzne njive na desni strani, pritečejo srne iz koruze in nama prečkajo pot, na drugo koruzno njivo. Še kar jih ni videl. Toliko voha po travi, da nič ne vidi. Prideva na hribček, kjer se lepo vidi vse naokrog. Nikjer nikogar, torej, ga osvobodim povodca, si mislim, naj se giblje po mili volji. Malo niže se usede in gleda. Kaj gleda? Ga pustim, on še kar gleda. Si mislim, se ti pa danes res nič ne ljubi. Takrat pa nekaj zašumi in iz ta tretje njive s koruzo, pridirjajo tisti dve srni. Tako je bilo hecno, okoli glave in malih rogov, so imele ovite dolge zelene liste od koruze. Res je bilo hecno, ampak ne dolgo. Ko jih Natan zagleda, se zapodi za njima, ga ni ustavilo nič. Niti moje vreščanje. Kaj sem hotela, čez ves travnik sem tekla za njim, kolikor sem pač lahko, da sem gledala kje je. Nič nisem videla, čisto nič. Ne srn, ne Natana. Ojoj, panika.... Potem pa zagledam, tam čisto ob gozdu, njegov rep. O, hvala Bogu za njegov dolgi rep. Ne vem, so ga zmotile dve sledi in ni vedel po kateri bi šel, ali pa mu je zmanjkalo kondicije. Verjetno bo to. Res, da vsak dan prehodi približno osem kilometrov, vendar tekanje, je pa čisto nekaj drugega.
Ko me končno zagleda, mu rečem, Natan, tukaj greva. Se obrne proti meni in greva naprej, kot da ni bilo nič. Nisem ga kregala, ker ni bil nič kriv. Je pač pes slednik in kar je naredil, je njegovo poslanstvo. Je pa res, da sem se malce ustrašila, vem pa tudi, da ni gozd velik in bi me sigurno kmalu poiskal.
Kar se pa tiče sreče, ja, bila sem srečna, ker sva se našla. Tudi to je sreča. Več drobnih srečic, pa je dan kar lepši. Še vedno pa drži pregovor:
Res, da ni vsak dan lep, je pa sigurno v vsakem dnevu, vsaj nekaj lepega.
Komentarji
Objavite komentar