Preskoči na glavno vsebino

Kaj mi pa morejo

Saj to je res. Kaj mi pa morejo?
Kaj pa lahko soncu, ki sije? Nič. Kaj pa lahko pticam, ki veselo letajo pod oblaki? Nič. Kaj pa lahko reki, ki teče. Nič. Če ji preprečiš, si bo pot utirala drugje. Kaj pa lahko škržatu, ki v soncu neutrudljivo brenka svojo pesem? Lahko ga samo poslušaš in uživaš.
Kaj pa lahko Natanu, ki na sprehodu skoči v vodo kljub temu da ne dovolim? Nič mu ne morem. Lahko grem za njim v vodo in ga gledam kako veselo čofota po njej. Prav ima, naj uživa. Ravno tako mu ne morem nič, ko čez travnik teče za psičko, kljub temu da kričim za njim. Nič ne sliši, odločil se je, da gre za njo in pika. Kaj mu lahko, ko mi ukrade kos mesa? Samo gledam ga lahko, kako mu teče slina, ko se masti z njim.
Kaj pa jaz? Kaj mi pa morejo, ko se oblečem na "šeri beri"? Nič. Samo mislijo si lahko svoje. Pa ko se peljem v avtu z odprtimi šipami in poslušam "Čisto jebo" na ves glas. In ko grem z Natanom po travniku in si na ves glas pojem čisto brez posluha? Kaj mi pa morejo, če si na lepo poletno noč prinesem dekico in povšter na travo in vso noč opazujem zvezde? Kaj mi pa morejo, če imam rada? Kaj mi pa morejo, če sem srečna? Kaj mi pa morejo če grem ........... Čisto nič mi ne morejo.
Tudi vam nič ne morejo. Bodite veseli, bodite zaljubljeni, pojdite v neznano, pojdite si izpolnjevat želje, naredite nekaj, kar še niste nikoli kljub temu, da si zelo želite. Enkrat poslušajte svoje srce, za spremembo stopite korak naprej in ne stati na mestu. Žvižgajte si in uživajte življenje. Sedaj, danes in ne odlašajte na jutri. Jutri naj bodo druge želje, druge sanje.
Naredimo to! Kaj nam pa morejo!
Feri Lainšček pravi:
                                                              Dobre karte pravijo,
                                                              nekaj se zgodilo bo.
                                                              Vi jih gledate zaman,
                                                              mene čaka srečen dan!







Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Bloodhound, krvosledec ali pes sv. Huberta - to je moj pes

Ljudje smo si različni. Zelo drugačni. Včasih se sprašujem kako je to čudno, pa vendarle smo vsi ljudje. Ne samo po videzu, tudi po karakterju. Veseli, čudni, turobni, tečni, radovedni, miroljubni, prepirljivci...in dobri po srcu. Razmišljam, da verjetno na podlagi tega izbereš tudi psa, za katerega nekako začutiš, da ti karakterno pripada. Jaz pravim, pes naj bo pes - velik. Če imam prav, še ne vem. Zakaj si ne bi izbrali majhnega ljubkega kužka, ki zaradi svoje majhnosti kar naprej tako simpatično laja in skače, ter ga lahko vzameš v naročje? Moj Nathan je pravo nasprotje. Se še spomnite junaka iz risanke po imenu Pluton? No, takšen je Nathan. Velik, simpatično neroden, dobrodušen, trmast, zadržan in pa seveda prijazen. Ne more biti sam, želi si bližino človeka. Da ne govorim o veselju, ko pride kdo od družinskih članov domov. Cvili, tuli in z laježem razlaga, kako je bil najbolj nesrečen pes na svetu. Z repom pa tako veselo in močno maha, da se mu zadnji del telesa kar pres

V senci

Se sprašujete, ja kakšen naslov pa to sploh je? O, veliko pove, samo če malo razmisliš. Še niste bili nikoli v senci? Po moje je senc več. Recimo: Poleti, ko je dan najbolj vroč, ko sonce neusmiljeno pripeka, ko ne veš kam bi se skril pred vročino, takrat je najlepše v senci, v senci drevesa. Morda kakšne mogočne lipe, ki ima goste veje in polno drobnega listja. Pa še diši tako prijetno. Ali pa za hišo, kjer ste skriti pred soncem in ležite v mreži, ter se hladite s hladno pijačko. Z Natanom greva v gozd, kjer je tudi senca, saj je polno dreves in sonce ne pride blizu, saj so krošnje zelo visoko. Vidim, da drevesa kar tekmujejo, katero bo imelo više krošnjo, više proti nebu in soncu. Včasih se mi zdi, da sem sama senca, senca od človeka. Tavam brezciljno, ne vem kaj bi sama s sabo, nimam želja, sem brez vsake volje, brez upanja. Sama sebi sem v napoto. Česarkoli se lotim, mi ne uspe, ne vidim izhoda. Lahko bi rekla, da ne vidim lučke na koncu tunela. Se pogledam v ogledalo, vid

Zvit kot lisica

"Lisička je prav zvita zver..." Saj poznate to staro, lepo, otroško pesmico. Vsi smo se jo učili v šoli in peli pri glasbenem pouku. Takrat sem jo samo pela in ne razmišljala o njej. Sedaj pa razmišljam, kako je zvitost pri živalih zanimiva, res zanimiva. Ko si najmanj misliš in pričakuješ, ugotoviš, kako zvito je to napravljeno. Zelo dobro se znajdejo, sebi v prid. Pa ne misliti, da je to samo pri živalih. Ne veste kako zelo zviti smo ljudje. Sploh nekateri, so še posebej zviti. Vse sebi v prid. Naj bodo, naj nas vodijo žejne čez vodo. Mi bomo že kako. Ja, včasih ne moreš verjeti, da to stori nekdo, v katerega nekako verjameš. Po moje, ne moreš nikoli nekje v sebi, tega odpustiti. Verjetno je že tudi kdo od vas doživel, da šele čez čas ugotoviš, kakšna zvitost je bila. Pa si misliš, kako sem lahko takšen bedak. Eh, nič za to. Tudi lepe stvari se dogajajo. Meni že. In nimam časa sovražiti ljudi, ki me sovražijo, ker imam preveč dela z vračanjem ljubezni tistim, ki me ima