Preskoči na glavno vsebino

Moker dan

Ni vsak dan enak dnevu. Lahko je lepo vreme, pa imamo slab dan, lahko je pa slabo vreme, pa imamo lep dan. Včasih je odvisno od našega počutja, včasih je odvisno od stvari, ki se nam zgodijo. Lahko vstanemo tako kot pravijo "z levo nogo" in se dan začne slabo čisto brez pravega vzroka. Lahko pa nas nekdo zjutraj zbudi s poljubom in prvi žarek že posije. Takoj začutimo, da je lep dan na obzorju.
Danes sva imela z Natanom deževen dan. Kljub temu, je bil dan lep, ker sva si tako naredila. Ko sem prišla iz službe, je dobil kosilo. Danes je imel kuhan korenček, brokoli, cvetačo, malo fižola, makarone in faširano meso. Dodala sem še merico Eukanube in trebušček je bil poln. Počakala sva urco, da se je hrana polegla. Vmes sem poskrbela tudi zase. Skuhala sem si kavico, jo nalila v lonček, brez katerega kava sploh ne bi bila kava in uživala samo mojih deset minut.
Ker je deževalo, sem obula gumijaste škornje, si nadela palerino, povodec v roko in gremo dogodivščinam naproti.
Z Natanom so res vedno kakšne dogodivščine. Če drugega ne, se bo nakakal sredi poti. To seveda ne morem pustiti in se potem ubadam s tem njegovim dobesedno sranjem.
Hodila sva skozi gozd, ter iskala poti in stran poti, da nebi bila preveč mokra. Potem nama je bilo pa že vseeno. Odšla sva na travnik, po lužah. Skočil je v potok in bil še bolj moker. Iz njega je privlekel eno veliko palico in se potem z njo mučil celo pot. Tako dolgo sva hodila, da sva se že sončku zasmilila, pa je pregnal dež in težke, sive, deževne oblake.
Če se odločite, da se boste kam odpravili, pojdite! Naj vas ne zmoti vreme. Ne recite, danes je pa slabo vreme in ne grem. Vreme ni nikoli slabo, samo vam se tako zdi. Vzemite dežnik ali pa dežni plašč in se odpravite. Imejmo kljub letom, v sebi nekaj otroka in morda boste v dežju bolj uživali kot pa v vročem soncu. Meni se je to že dostikrat zgodilo.
Saj poznate misel:
                             "Najlepše je življenje po dežju...šele takrat nas zares ogreje sonce."






Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Bloodhound, krvosledec ali pes sv. Huberta - to je moj pes

Ljudje smo si različni. Zelo drugačni. Včasih se sprašujem kako je to čudno, pa vendarle smo vsi ljudje. Ne samo po videzu, tudi po karakterju. Veseli, čudni, turobni, tečni, radovedni, miroljubni, prepirljivci...in dobri po srcu. Razmišljam, da verjetno na podlagi tega izbereš tudi psa, za katerega nekako začutiš, da ti karakterno pripada. Jaz pravim, pes naj bo pes - velik. Če imam prav, še ne vem. Zakaj si ne bi izbrali majhnega ljubkega kužka, ki zaradi svoje majhnosti kar naprej tako simpatično laja in skače, ter ga lahko vzameš v naročje? Moj Nathan je pravo nasprotje. Se še spomnite junaka iz risanke po imenu Pluton? No, takšen je Nathan. Velik, simpatično neroden, dobrodušen, trmast, zadržan in pa seveda prijazen. Ne more biti sam, želi si bližino človeka. Da ne govorim o veselju, ko pride kdo od družinskih članov domov. Cvili, tuli in z laježem razlaga, kako je bil najbolj nesrečen pes na svetu. Z repom pa tako veselo in močno maha, da se mu zadnji del telesa kar pres

V senci

Se sprašujete, ja kakšen naslov pa to sploh je? O, veliko pove, samo če malo razmisliš. Še niste bili nikoli v senci? Po moje je senc več. Recimo: Poleti, ko je dan najbolj vroč, ko sonce neusmiljeno pripeka, ko ne veš kam bi se skril pred vročino, takrat je najlepše v senci, v senci drevesa. Morda kakšne mogočne lipe, ki ima goste veje in polno drobnega listja. Pa še diši tako prijetno. Ali pa za hišo, kjer ste skriti pred soncem in ležite v mreži, ter se hladite s hladno pijačko. Z Natanom greva v gozd, kjer je tudi senca, saj je polno dreves in sonce ne pride blizu, saj so krošnje zelo visoko. Vidim, da drevesa kar tekmujejo, katero bo imelo više krošnjo, više proti nebu in soncu. Včasih se mi zdi, da sem sama senca, senca od človeka. Tavam brezciljno, ne vem kaj bi sama s sabo, nimam želja, sem brez vsake volje, brez upanja. Sama sebi sem v napoto. Česarkoli se lotim, mi ne uspe, ne vidim izhoda. Lahko bi rekla, da ne vidim lučke na koncu tunela. Se pogledam v ogledalo, vid

Zvit kot lisica

"Lisička je prav zvita zver..." Saj poznate to staro, lepo, otroško pesmico. Vsi smo se jo učili v šoli in peli pri glasbenem pouku. Takrat sem jo samo pela in ne razmišljala o njej. Sedaj pa razmišljam, kako je zvitost pri živalih zanimiva, res zanimiva. Ko si najmanj misliš in pričakuješ, ugotoviš, kako zvito je to napravljeno. Zelo dobro se znajdejo, sebi v prid. Pa ne misliti, da je to samo pri živalih. Ne veste kako zelo zviti smo ljudje. Sploh nekateri, so še posebej zviti. Vse sebi v prid. Naj bodo, naj nas vodijo žejne čez vodo. Mi bomo že kako. Ja, včasih ne moreš verjeti, da to stori nekdo, v katerega nekako verjameš. Po moje, ne moreš nikoli nekje v sebi, tega odpustiti. Verjetno je že tudi kdo od vas doživel, da šele čez čas ugotoviš, kakšna zvitost je bila. Pa si misliš, kako sem lahko takšen bedak. Eh, nič za to. Tudi lepe stvari se dogajajo. Meni že. In nimam časa sovražiti ljudi, ki me sovražijo, ker imam preveč dela z vračanjem ljubezni tistim, ki me ima