Spet sem pri jutru. Za razliko od drugih, je bilo danes za naju najlepše. Tako je bilo prijetno, spokojno, da sva hodila dve uri. Ne vem kaj, ampak nekaj je dalo najinemu sprehodu poseben čar. Kot bi nekdo, neka nevidna pozitivna energija ali nekaj, ne vem kaj, naju spremljalo ves čas. Bila sva umirjena. Meni so vse črne misli zbežale nekam daleč stran. Natan je hodil pridno, umirjeno ob meni. Še nikoli ni bil tako priden in še nikoli ni hodil prost povodca tako ob meni. Ni se še zgodilo, da bi med sprehodom tolikokrat s sprednjimi tačkami skočil name. Bil je vesel in kot bi mi znova in znova hotel nekaj povedati, nekaj pokazati. Ne vem, kaj je to bilo.
Nisva opazovala dreves, nisva opazovala travnika, niti koruznih polj.
Sva pa opazila veverico, ki je skakljala ob robu gozda po tleh in je potem švrknila na drevo. Jedla sva divje robide. Dobil je koruzo, s katero se je igral, pa mačico iz grabna. Sprehod se je spremenil v nekaj drugačnega, v nekaj čustvenega, v nekaj kar ne znam opisati. Natan se je obnašal, kot da ga je strah, da me bo izgubil, da bom šla brez njega.
Le toliko se je oddaljil, da je počofotal po potoku, vendar ne dolgo, samo trenutek, pa je že bil nazaj. Šla sva preko potoka na drugo stran, tam kjer še ni hodil nikoli brez povodca. Sedaj prvič, pa je hodil ob meni kot bi bil na kratkem povodcu. Res je bil neverjeten. Ni ga zanimalo tekanje okrog, niso ga pritegnile ptice, za katerimi vedno skače, pa tudi v potok je šel samo dvakrat, po navadi je neustavljiv pri čofotanju. Če sem se ustavila, se je ustavil tudi on, se usedel in me gledal. Tudi skočil po meni. Niti enkrat ga nisem poklicala, naj pride k meni, saj je bil kot moja senca.
Ob koncu sprehoda po travnikih, ko sva stopila v gozd, ga je nekaj zmotilo. Ni hotel naprej, hotel je nazaj. Upiral se je in upiral, na vsak način je hotel nazaj. Pa sva šla. Malo ven iz gozda je poljska cesta. Tam se je usedel in strmel nekam, v nekaj.... Ko se mu je zdelo, da ne vidi več, ali pa je imel dovolj, je vstal in se s težkimi koraki, mukoma obrnil proti gozdu in domov.
Kaj je bilo danes v zraku, ne vem. Napolnila sem se z energijo, kot že lep čas ne. Mislim, da tudi Natan, saj že ves dopoldan spi.
Nekaj je bilo in upam, da se še nama bo to, kdaj zgodilo.
Pa še ena lepa misel: "Dotakni se srca in zapri oči, sanjaj lepe sanje in mirno zaspi."
Komentarji
Objavite komentar