Preskoči na glavno vsebino

Nekoga moraš imeti rad

Saj poznate tisto pesem, "Nekoga moraš imeti rad", ki jo je napisal Ivan Minatti. Nekomu moraš nasloniti roko na ramo, da se lačna nasiti bližine....
Vsi to rabimo, čisto vsi, pa čeprav se včasih zdi, da so nekateri hladni in tega ne rabijo. Pa ni res. Vsi rabimo ljubezen, kajti to je hrana za dušo. Zaradi ljubezni in bližine ljubljene osebe, smo srečnejši, močnejši, samozavestnejši. Počutimo se pomembne in enakovredne drugim. Nismo osamljeni, ker vemo, da je nekje nekdo, ki vsak trenutek misli nate. Da se ne počutiš med množico ljudi sam ali osamljen. Da nisi kar nekdo, ampak padeš nekomu v objem, nekomu, ki te ima rad, ravno tako kot ti njega.
Rad imaš lahko mnogo stvari. Recimo drevo, ali pa reko. Rad imaš lahko živali. Ljubiš pa samo enega, tukaj nimaš izbire, to pa odloča srce.
Jaz imam rada Natana. Kdo pa nebi ime rad tega pesjančka, ki je tako posrečen in vrača ljubezen v polni meri.
Četudi je velikokrat okoli hiše razdejanje, da verjeti ne moreš, kaj je en pes sposoben ušpičiti, nisi jezen. Saj je samo pes in se samo igra. Ga že ne znam dovolj zaposliti, si pa najde delo sam. Včasih kopa take luknje, kot bi hotel drevo posaditi. Potem pa hodi okrog z blatnimi tačkami in s smrčkom, kot bi na soncu jedel čokolado. Pa najdem včasih v gredi hrenovko in mislim, da je prst. Se človek kar ustraši. Včeraj sem gledala kaj dela, da je tako priden. Vam povem! Bil je v gredi z rožami in z gobčkom trgal cvetove. Cvet za cvetom, ne boste verjeli, nobenega ni zgrešil. Zadnjič sem pozabila zapreti vrata od vrta. In kje ga najdem? V vrtu je jedel solato in rukolo. Naj mu bo.
Sem prišla iz trgovine in mu dala žemljo. Pol ure jo je nosil po gobčku in iskal kam bi jo skril. Končno je našel skrivališče. Veste kje? Sedela sem na fotelju in pila kavo, pa jo je skril za moj hrbet. Bučman pa tak.
Vsi imamo kaj ali pa koga, ki ga imamo radi, pa četudi smo kdaj jezni nanj. Koga imate pa radi vi? Kar spomnite se, veliko je tega. Grešimo pa kdaj vsi, saj smo ljudje in to še ne pomeni, da se ne smemo imeti radi.
Pregovor pravi: " Samo iz srca, se lahko dotaknemo neba."










Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Bloodhound, krvosledec ali pes sv. Huberta - to je moj pes

Ljudje smo si različni. Zelo drugačni. Včasih se sprašujem kako je to čudno, pa vendarle smo vsi ljudje. Ne samo po videzu, tudi po karakterju. Veseli, čudni, turobni, tečni, radovedni, miroljubni, prepirljivci...in dobri po srcu. Razmišljam, da verjetno na podlagi tega izbereš tudi psa, za katerega nekako začutiš, da ti karakterno pripada. Jaz pravim, pes naj bo pes - velik. Če imam prav, še ne vem. Zakaj si ne bi izbrali majhnega ljubkega kužka, ki zaradi svoje majhnosti kar naprej tako simpatično laja in skače, ter ga lahko vzameš v naročje? Moj Nathan je pravo nasprotje. Se še spomnite junaka iz risanke po imenu Pluton? No, takšen je Nathan. Velik, simpatično neroden, dobrodušen, trmast, zadržan in pa seveda prijazen. Ne more biti sam, želi si bližino človeka. Da ne govorim o veselju, ko pride kdo od družinskih članov domov. Cvili, tuli in z laježem razlaga, kako je bil najbolj nesrečen pes na svetu. Z repom pa tako veselo in močno maha, da se mu zadnji del telesa kar pres
2 komentarja
Preberite več

V senci

Se sprašujete, ja kakšen naslov pa to sploh je? O, veliko pove, samo če malo razmisliš. Še niste bili nikoli v senci? Po moje je senc več. Recimo: Poleti, ko je dan najbolj vroč, ko sonce neusmiljeno pripeka, ko ne veš kam bi se skril pred vročino, takrat je najlepše v senci, v senci drevesa. Morda kakšne mogočne lipe, ki ima goste veje in polno drobnega listja. Pa še diši tako prijetno. Ali pa za hišo, kjer ste skriti pred soncem in ležite v mreži, ter se hladite s hladno pijačko. Z Natanom greva v gozd, kjer je tudi senca, saj je polno dreves in sonce ne pride blizu, saj so krošnje zelo visoko. Vidim, da drevesa kar tekmujejo, katero bo imelo više krošnjo, više proti nebu in soncu. Včasih se mi zdi, da sem sama senca, senca od človeka. Tavam brezciljno, ne vem kaj bi sama s sabo, nimam želja, sem brez vsake volje, brez upanja. Sama sebi sem v napoto. Česarkoli se lotim, mi ne uspe, ne vidim izhoda. Lahko bi rekla, da ne vidim lučke na koncu tunela. Se pogledam v ogledalo, vid
Objavite komentar
Preberite več

Zvit kot lisica

"Lisička je prav zvita zver..." Saj poznate to staro, lepo, otroško pesmico. Vsi smo se jo učili v šoli in peli pri glasbenem pouku. Takrat sem jo samo pela in ne razmišljala o njej. Sedaj pa razmišljam, kako je zvitost pri živalih zanimiva, res zanimiva. Ko si najmanj misliš in pričakuješ, ugotoviš, kako zvito je to napravljeno. Zelo dobro se znajdejo, sebi v prid. Pa ne misliti, da je to samo pri živalih. Ne veste kako zelo zviti smo ljudje. Sploh nekateri, so še posebej zviti. Vse sebi v prid. Naj bodo, naj nas vodijo žejne čez vodo. Mi bomo že kako. Ja, včasih ne moreš verjeti, da to stori nekdo, v katerega nekako verjameš. Po moje, ne moreš nikoli nekje v sebi, tega odpustiti. Verjetno je že tudi kdo od vas doživel, da šele čez čas ugotoviš, kakšna zvitost je bila. Pa si misliš, kako sem lahko takšen bedak. Eh, nič za to. Tudi lepe stvari se dogajajo. Meni že. In nimam časa sovražiti ljudi, ki me sovražijo, ker imam preveč dela z vračanjem ljubezni tistim, ki me ima
Objavite komentar
Preberite več