Preskoči na glavno vsebino

Pasje srce

Veste kaj je zvestoba? Aaa, problem imate! Torej, nimate psa. Napaka.
Kdo vas pa na pragu pričaka, ko pridete iz službe? Ja, ja, mož ali pa žena seveda. Kaj pa ostalih 360 dni v letu?
Tisti, ki nimate psa, ne boste verjeli. Vsak dan, čisto vsak dan, je ta mrcina presrečna, ko vas zagleda, da pridete domov. Natan me je danes presenetil. Prvič se je zgodilo, da je skočil s sprednjimi tačkami name, kot bi me hotel objeti. Glavo mi je naslonil na ramo in cvilil od veselja. Z repom pa neustavljivo mahal. Trajalo je kar nekaj časa, da se je odlepil od mene. Jaz sem ga pa tudi objela in mu pustila to veselje. Morate vedeti, da je že večji od mene, če se postavi pokonci in da je to tudi kar nekaj teže. Seveda sem bila cela poslinjena. Hvala tistemu, ki si je izmislil pralni stroj. Zadnje čase ga zelo veliko uporabljam.
Ta kratek čas, kar imam psa, sem ugotovila, da ima neverjetno srce. Toliko ljubezni kot pokaže in daje vsakemu, ne more nikoli nazaj prejeti. Kajti pes ni nikoli jezen na vas. Lahko ga kregate, nagajate stran, ga kaznujete, no ni važno kaj, on vas bo vseeno vedno vesel. Ni važen čas, ne kraj, samo da ste ob njem. On ne bo nikoli razumel zakaj vas ni, vedel bo le, da vas ni.
Včasih pes ne ve, da je naredil tisto, kar je naredil, narobe. To moramo vedeti mi. Jaz ga ne kregam za vsako malenkost, razen takrat ko vem, da je to naredil nalašč, saj se tudi to zgodi. Ja, Natan ni vedno angelček, je pa res, da je takšen pubertetnik, da mu ni para.
Natan ima lastnost, ki me je presenetila. Zelo dobro si zapomni ljudi. Tistega, ki je vzljubil že kot mladiček, ne pozabi nikoli. Sploh, če ga nekaj časa ne vidi, je ob srečanju z njim, neverjetno vesel. S cviljenjem, ovohavanjem, skakanjem in nastavljanjem z željo "pobožaj me" pokaže vse.
Si zamislite, kako bi bilo, če bi imeli vsi ljudje na tem svetu takšno srce, kot ga ima pes. Vse bi bilo drugače. Manj ljudi bi trpelo zaradi nasilja, krutosti in poniževanja. Vsi bi se pri tem morali malce zamisliti, kajti pes je žival, mi smo pa ljudje.
Veliko ljudi je dobrih po srcu, vendar se mi zdi, da ti ne pridejo tako dobro skozi življenje, kot ostali. Vse potrpijo, vse prenesejo in vedno so zadnji na vrsti.
Nič zato, če je tako. Jaz pravim, enkrat se vse povrne. Dobro z dobrim, slabo s slabim.
In pazite naslednjič, da ne boste komu rekli, da je hudoben kot pes.







Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Bloodhound, krvosledec ali pes sv. Huberta - to je moj pes

Ljudje smo si različni. Zelo drugačni. Včasih se sprašujem kako je to čudno, pa vendarle smo vsi ljudje. Ne samo po videzu, tudi po karakterju. Veseli, čudni, turobni, tečni, radovedni, miroljubni, prepirljivci...in dobri po srcu. Razmišljam, da verjetno na podlagi tega izbereš tudi psa, za katerega nekako začutiš, da ti karakterno pripada. Jaz pravim, pes naj bo pes - velik. Če imam prav, še ne vem. Zakaj si ne bi izbrali majhnega ljubkega kužka, ki zaradi svoje majhnosti kar naprej tako simpatično laja in skače, ter ga lahko vzameš v naročje? Moj Nathan je pravo nasprotje. Se še spomnite junaka iz risanke po imenu Pluton? No, takšen je Nathan. Velik, simpatično neroden, dobrodušen, trmast, zadržan in pa seveda prijazen. Ne more biti sam, želi si bližino človeka. Da ne govorim o veselju, ko pride kdo od družinskih članov domov. Cvili, tuli in z laježem razlaga, kako je bil najbolj nesrečen pes na svetu. Z repom pa tako veselo in močno maha, da se mu zadnji del telesa kar pres

V senci

Se sprašujete, ja kakšen naslov pa to sploh je? O, veliko pove, samo če malo razmisliš. Še niste bili nikoli v senci? Po moje je senc več. Recimo: Poleti, ko je dan najbolj vroč, ko sonce neusmiljeno pripeka, ko ne veš kam bi se skril pred vročino, takrat je najlepše v senci, v senci drevesa. Morda kakšne mogočne lipe, ki ima goste veje in polno drobnega listja. Pa še diši tako prijetno. Ali pa za hišo, kjer ste skriti pred soncem in ležite v mreži, ter se hladite s hladno pijačko. Z Natanom greva v gozd, kjer je tudi senca, saj je polno dreves in sonce ne pride blizu, saj so krošnje zelo visoko. Vidim, da drevesa kar tekmujejo, katero bo imelo više krošnjo, više proti nebu in soncu. Včasih se mi zdi, da sem sama senca, senca od človeka. Tavam brezciljno, ne vem kaj bi sama s sabo, nimam želja, sem brez vsake volje, brez upanja. Sama sebi sem v napoto. Česarkoli se lotim, mi ne uspe, ne vidim izhoda. Lahko bi rekla, da ne vidim lučke na koncu tunela. Se pogledam v ogledalo, vid

Zvit kot lisica

"Lisička je prav zvita zver..." Saj poznate to staro, lepo, otroško pesmico. Vsi smo se jo učili v šoli in peli pri glasbenem pouku. Takrat sem jo samo pela in ne razmišljala o njej. Sedaj pa razmišljam, kako je zvitost pri živalih zanimiva, res zanimiva. Ko si najmanj misliš in pričakuješ, ugotoviš, kako zvito je to napravljeno. Zelo dobro se znajdejo, sebi v prid. Pa ne misliti, da je to samo pri živalih. Ne veste kako zelo zviti smo ljudje. Sploh nekateri, so še posebej zviti. Vse sebi v prid. Naj bodo, naj nas vodijo žejne čez vodo. Mi bomo že kako. Ja, včasih ne moreš verjeti, da to stori nekdo, v katerega nekako verjameš. Po moje, ne moreš nikoli nekje v sebi, tega odpustiti. Verjetno je že tudi kdo od vas doživel, da šele čez čas ugotoviš, kakšna zvitost je bila. Pa si misliš, kako sem lahko takšen bedak. Eh, nič za to. Tudi lepe stvari se dogajajo. Meni že. In nimam časa sovražiti ljudi, ki me sovražijo, ker imam preveč dela z vračanjem ljubezni tistim, ki me ima