Ljudje smo si različni. Eni rabijo veliko, da so srečni, drugi manj ali malo. Nekateri so razvajeni, drugi so z leti na lastni koži izkusili, da materialne dobrine in denar niso pogoj za srečo, tretji, pa smo skromni celo življenje. Vemo, kje tiči sreča in kam se postaviti, da se te dotakne. Vedno ne gre, čeprav veš, da je tam. Včasih že misliš, da jo imaš, pa ti spolzi, kot mivka med prsti.
Dosegljiva je vsakomur, tudi revnim. Pa ne revnim po duši, ampak tistim, ki so zadovoljni z manj denarja, pa so vseeno srečni. Ste že videli srečnega bogataša ali pa njegovo ženo? Jaz ne.
Sreča pa seveda ne pride sama. Moraš jo najti. Moraš jo videti. Če je ne vidiš tukaj, je sigurno tam. Mogoče je treba včasih samo malo potrpeti, počakati. In pride. Morda ne od tam, kamor imaš uprt pogled. Pride skozi zadnja vrata, ni važno, samo da pride.
Morda je sreča, en lep sončen dan. Sigurno je sreča, ko vidiš svojega otroka, kako je nasmejan. Sreča je, če imaš dobre ljudi okoli sebe. Včasih je treba samo prižgati luč.
Jaz sem srečna z Natanom, ki je vedno dobre volje, vedno igriv in vedno srečen, ko me vidi.
Sreča je tudi, če znamo osrečiti druge. S svojimi dejanji, besedami. Včasih je dovolj samo nasmeh in lep pogled. Poskusite, čudežno deluje, sploh zgodaj zjutraj.
Po moje je sreča, ko si že v starih letih in si zdrav. Pa da lahko rečeš, za nič mi ni žal kar sem naredil, nič pomembnega nisem izpustil in nobene slabe stvari nimam na vesti.
Zato pa, ne smemo umirati po obrokih. Nekaj naredimo, nekaj spremenimo, da bomo srečni. Življenje ne vpraša, če naj se ustavi. Gre svojo pot in če kaj zamudimo, če kakšno srečo izpustimo, poiščimo drugo, čimprej.
Težko boš srečen z ljudmi, ki niso srečni niti sami s seboj.
Komentarji
Objavite komentar