Preskoči na glavno vsebino

Kaj se nama je zgodilo, kaj sva doživela.

Zgodila se nama je zima, zgodila se nama je pomlad in zgodilo se nama je poletje. O, pa še marsikaj drugega.
Natan mi je pokazal, kako lepi so zimsko pomladni gozdovi, kako čudovita so tudi mrzla jutra in ravne poti mimo zoranih polj, ko je zima. Kako lepa so polja, ko vzklije žito in tudi potem, ko je žito zrelo in med njim kuka rdeči mak. Pokazal mi je bistre potoke, polne živahnih ribic. Doživela sva sončne vzhode in zahode. Nebo, po katerem se lovijo puhasti oblački in lastovke, ki se ob pričakovanju dežja, spuščajo čisto blizu tal, ob žarečem soncu pa letajo visoko pod nebo. Mravljišča, čričkove luknjice. Lisice, kako zgodaj zjutraj čakajo na svoj zajtrk. Vse te stvari so vedno, vendar sem pozabila, da obstajajo.
S pesjančkom sem doživela tekanje po potkah, ter smeh in srečo na lovskih opazovalnicah in pod njimi. Nabiranje marel, zvončkov, šmarnic. Pa na bezeg ne smem pozabiti.
Ob njem sem spoznala, da dež ne grize. Prav nasprotno. Kaplje prijetno božajo, ko polzijo po obrazu.
Doživela sva pa tudi stvari, ob katerih mi je bilo malce nerodno. Ena izmed njih je, da sem padla in to prav hecno, pa ne enkrat. Ker ima skoraj toliko kilogramov kot jaz, ga ob njegovi živahnosti, včasih ne morem obvladati. Enkrat je pred sabo zagledal gospo s psičko. O križana gora, uboga jaz. Tako se je zagnal proti njima, da sem bila naenkrat na trebuhu. Drugič spet v trnju. Sem ga zadržala, ne vprašajte, kako mi je bilo pa nerodno in kako je to zgledalo.
Natan ni hudoben, prav nasprotno, želi si k vsakemu, le da bi ga kdo božal ali pa se z njim igral. Glede na njegovo velikost, je pa seveda videti drugače.
Me je pa potegnil tudi na blatno njivo po dežju. Oba blatna do ušes.
Ko se pripeljem zvečer iz službe je tako vesel, da priteče k avtu in hoče k meni. Seveda, mu odprem vrata in se peljeva en krog okoli naselja. To mu pomeni zelo veliko.
Zgodilo se nama je, da se nama nič ni ljubilo, v tisti peklenski poletni vročini. Ja, tudi to se nama je zgodilo.
Zgodilo se nama je pa tudi, da kaj pogrešava......

                                                      Hecno je to življenje.
                                                      Da bi vedeli kaj je sreča,
                                                      moramo občutiti žalost.
                                                      Da bi cenili tišino,
                                                      moramo živeti v hrupu.
                                                      In da bi vedeli, koliko imamo nekoga radi,
                                                      ga moramo pogrešati.






Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Bloodhound, krvosledec ali pes sv. Huberta - to je moj pes

Ljudje smo si različni. Zelo drugačni. Včasih se sprašujem kako je to čudno, pa vendarle smo vsi ljudje. Ne samo po videzu, tudi po karakterju. Veseli, čudni, turobni, tečni, radovedni, miroljubni, prepirljivci...in dobri po srcu. Razmišljam, da verjetno na podlagi tega izbereš tudi psa, za katerega nekako začutiš, da ti karakterno pripada. Jaz pravim, pes naj bo pes - velik. Če imam prav, še ne vem. Zakaj si ne bi izbrali majhnega ljubkega kužka, ki zaradi svoje majhnosti kar naprej tako simpatično laja in skače, ter ga lahko vzameš v naročje? Moj Nathan je pravo nasprotje. Se še spomnite junaka iz risanke po imenu Pluton? No, takšen je Nathan. Velik, simpatično neroden, dobrodušen, trmast, zadržan in pa seveda prijazen. Ne more biti sam, želi si bližino človeka. Da ne govorim o veselju, ko pride kdo od družinskih članov domov. Cvili, tuli in z laježem razlaga, kako je bil najbolj nesrečen pes na svetu. Z repom pa tako veselo in močno maha, da se mu zadnji del telesa kar pres

V senci

Se sprašujete, ja kakšen naslov pa to sploh je? O, veliko pove, samo če malo razmisliš. Še niste bili nikoli v senci? Po moje je senc več. Recimo: Poleti, ko je dan najbolj vroč, ko sonce neusmiljeno pripeka, ko ne veš kam bi se skril pred vročino, takrat je najlepše v senci, v senci drevesa. Morda kakšne mogočne lipe, ki ima goste veje in polno drobnega listja. Pa še diši tako prijetno. Ali pa za hišo, kjer ste skriti pred soncem in ležite v mreži, ter se hladite s hladno pijačko. Z Natanom greva v gozd, kjer je tudi senca, saj je polno dreves in sonce ne pride blizu, saj so krošnje zelo visoko. Vidim, da drevesa kar tekmujejo, katero bo imelo više krošnjo, više proti nebu in soncu. Včasih se mi zdi, da sem sama senca, senca od človeka. Tavam brezciljno, ne vem kaj bi sama s sabo, nimam želja, sem brez vsake volje, brez upanja. Sama sebi sem v napoto. Česarkoli se lotim, mi ne uspe, ne vidim izhoda. Lahko bi rekla, da ne vidim lučke na koncu tunela. Se pogledam v ogledalo, vid

Zvit kot lisica

"Lisička je prav zvita zver..." Saj poznate to staro, lepo, otroško pesmico. Vsi smo se jo učili v šoli in peli pri glasbenem pouku. Takrat sem jo samo pela in ne razmišljala o njej. Sedaj pa razmišljam, kako je zvitost pri živalih zanimiva, res zanimiva. Ko si najmanj misliš in pričakuješ, ugotoviš, kako zvito je to napravljeno. Zelo dobro se znajdejo, sebi v prid. Pa ne misliti, da je to samo pri živalih. Ne veste kako zelo zviti smo ljudje. Sploh nekateri, so še posebej zviti. Vse sebi v prid. Naj bodo, naj nas vodijo žejne čez vodo. Mi bomo že kako. Ja, včasih ne moreš verjeti, da to stori nekdo, v katerega nekako verjameš. Po moje, ne moreš nikoli nekje v sebi, tega odpustiti. Verjetno je že tudi kdo od vas doživel, da šele čez čas ugotoviš, kakšna zvitost je bila. Pa si misliš, kako sem lahko takšen bedak. Eh, nič za to. Tudi lepe stvari se dogajajo. Meni že. In nimam časa sovražiti ljudi, ki me sovražijo, ker imam preveč dela z vračanjem ljubezni tistim, ki me ima