Kaj se nama je zgodilo, kaj sva doživela.

Zgodila se nama je zima, zgodila se nama je pomlad in zgodilo se nama je poletje. O, pa še marsikaj drugega.

Natan mi je pokazal, kako lepi so zimsko pomladni gozdovi, kako čudovita so tudi mrzla jutra in ravne poti mimo zoranih polj, ko je zima. Kako lepa so polja, ko vzklije žito in tudi potem, ko je žito zrelo in med njim kuka rdeči mak. Pokazal mi je bistre potoke, polne živahnih ribic. Doživela sva sončne vzhode in zahode. Nebo, po katerem se lovijo puhasti oblački in lastovke, ki se ob pričakovanju dežja, spuščajo čisto blizu tal, ob žarečem soncu pa letajo visoko pod nebo. Mravljišča, čričkove luknjice. Lisice, kako zgodaj zjutraj čakajo na svoj zajtrk. Vse te stvari so vedno, vendar sem pozabila, da obstajajo.

S pesjančkom sem doživela tekanje po potkah, ter smeh in srečo na lovskih opazovalnicah in pod njimi. Nabiranje marel, zvončkov, šmarnic. Pa na bezeg ne smem pozabiti.

Ob njem sem spoznala, da dež ne grize. Prav nasprotno. Kaplje prijetno božajo, ko polzijo po obrazu.

Doživela sva pa tudi stvari, ob katerih mi je bilo malce nerodno. Ena izmed njih je, da sem padla in to prav hecno, pa ne enkrat. Ker ima skoraj toliko kilogramov kot jaz, ga ob njegovi živahnosti, včasih ne morem obvladati. Enkrat je pred sabo zagledal gospo s psičko. O križana gora, uboga jaz. Tako se je zagnal proti njima, da sem bila naenkrat na trebuhu. Drugič spet v trnju. Sem ga zadržala, ne vprašajte, kako mi je bilo pa nerodno in kako je to zgledalo.

Natan ni hudoben, prav nasprotno, želi si k vsakemu, le da bi ga kdo božal ali pa se z njim igral. Glede na njegovo velikost, je pa seveda videti drugače.

Me je pa potegnil tudi na blatno njivo po dežju. Oba blatna do ušes.

Ko se pripeljem zvečer iz službe je tako vesel, da priteče k avtu in hoče k meni. Seveda, mu odprem vrata in se peljeva en krog okoli naselja. To mu pomeni zelo veliko.

Zgodilo se nama je, da se nama nič ni ljubilo, v tisti peklenski poletni vročini. Ja, tudi to se nama je zgodilo.

Zgodilo se nama je pa tudi, da kaj pogrešava......

                                                      Hecno je to življenje.
                                                      Da bi vedeli kaj je sreča,
                                                      moramo občutiti žalost.
                                                      Da bi cenili tišino,
                                                      moramo živeti v hrupu.
                                                      In da bi vedeli, koliko imamo nekoga radi,
                                                      ga moramo pogrešati.