Konec je, konec tega vročega poletja. Malce pa škoda, da je toplota kar izpuhtela nekam v nebo. Včeraj se mi je zdelo še vroče kot vrag, danes pa mrzlo kot sto vragov. No, za ta letni čas mislim. Treba bo zbrati pogum in odkorakati v jesen. Nihče ne bo namesto nas. Čisto vsak med nami, do zadnjega, zmore več, kot vreči puško v koruzo, pa čeprav je koruze še dovolj na polju. Potrudimo se, zaupajmo vase in bodimo pristni. Spominjajmo se poletja in hkrati pojdimo dalje. Prihajajoča jesen naj ima pomen, ki se bo dotaknil našega življenja.
Kljub vročini, je bilo poletje lepo. Malo več je bilo lenarjenja, ampak tudi to telo potrebuje.
Natan je po moje, preživel eno lepo pasje poletje. Tudi proti koncu poletja, je doživel nekaj lepih izletov in sprehodov.
En lep sončen dan, smo se odpravili v Arboretum. Lepo ga je bilo gledati, ko je občudoval vsa ta ogromna drevesa. Le kaj si je mislil? Le kaj je imel v glavi? Tu in tam je celo zalajal v katerega. Se je morda kakšna stara platana pošalila iz njegovih uhljev? Kdo ve? Tudi drevesa imajo svoje skrivno življenje, tudi drevesa čutijo in se med sabo pogovarjajo s posebnimi vonjavami, če še morda niste vedeli. O tem drugič. Naš izlet je bil med tednom, zato ni bilo v parku skoraj nič ljudi. Natan je užival v tekanju po travniku, se razburjal nad pticami, renčal na ogromne zlate ribe v jezercu in seveda zataval tudi malce po svoje.
Večkrat se je kopal tudi v Savinji, saj to je bila skoraj nujna osvežitev v teh vročih dneh za njega.
Bil je tudi na Rogli. Tudi ta izlet mu je prijal, saj malce hladnejše pa je v hribih. Ampak...ta pesjan je hotel jesti kravje drekce, ki jih je povsod več kot dovolj. Groza. No, tudi temu smo bili kmalu kos in sprehod do stolpa je postal prijeten.
Užival je tudi še enkrat na morju. Sicer je bilo bolj deževno, pa ni važno, tudi sprehodi po dežju v toplem vremenu so lahko prijetni.
No, bil je pa tudi na Brezju. Ja, tudi za zdravje, ljubezen in razumevanje prosim. V nekaj pač človek mora verjeti in tam iskati uteho.
Čisto blizu Brezja, je pa seveda tudi Bled. Tudi tega je obiskal. Se sprehodil ob jezeru in se kregal z labodi. O, kakšen ravs bi bil, če se ne bi Natan umaknil. Prav smešno je bilo gledati, kako se labod razburja, Natan pa ni vedel, za kaj pravzaprav gre, zakaj takšno razburjanje, saj je prostora dovolj za vse. Res je bilo smešno.
Pa še je bilo kaj. Sprehodi, dolgi sprehodi po starih poteh. Vsega je enkrat konec, tudi poletja. No, sedaj pa novim dogodivščinam naproti.
Pusti času čas. Ta zdravi vse. Prekoplji se skozi dneve. Preplazi se skozi tedne kot nemiren duh. Pregrizi se skozi mesece, hlipaj, tuli, objokuj. In nekega dne se boš znašel sam na klopci na soncu, zatisnil boš oči, nagnil glavo v znak in začutil: saj bo.
Komentarji
Objavite komentar