Preskoči na glavno vsebino

Obisk

No, pa jo imamo. Pa sploh me ni vprašala, če lahko pride. Je vas? A mogoče k vam ni prišla? Je, je, samo skozi okno poglejte. Ni vsiljivka, ki se potika po stanovanjih. Kar zunaj bo počakala in vas presenetila. Moram priznati, da jo imam rada, tole našo tetko, ki z vsemi mogočimi slikarskimi barvami obarva naravo tako čudovito, da moram ponekod prav postati in občudovati.
Verjetno je z vami isto. Upam, da ne pozabljate v teh dneh, zapreti vrat od domov in oditi v naravo. Dežja ni več, jesen vas pa čaka, ampak ne bo dolgo.
V gozdu je dovolj, da gledate samo na tla in zaposleni boste za ves dan.
Listje na drevju rjavi, mah na tleh pa pravo nasprotje. Ima čudovito živo zeleno barvo. Kot bi kljuboval jeseni. Kar nekaj listja je že na tleh. In gobice, ki sedaj najbolj rastejo, se morajo pošteno potruditi, da se prebijejo izpod njega. Nekoč sem slišala, da če greš ponoči v gozd s svetilko, hitro najdeš gobo, ker se njen slinasti klobuček nekako posveti. Če je to res, ne vem. Bom pa enkrat preizkusila. Pa ne sama, malce me je strah ponoči, Natana še pa bolj, z njim mislim, da si ne bom veliko pomagala.
Štori od posekanega ali polomljenega drevja, so čisto poraščeni z mahom in gobicami. Ste kdaj opazili štor, ki je že leta enak? Saj veste, vlaga, brez hrane... Ne more ostati živ, strohni, razpade počasi. Nekateri ostanki požaganih dreves, pa ostanejo živi. Samo zato, ker je narava prijaznejša od nas. Ne boste verjeli, drevo iste vrste, ki raste najbližje, ga hrani. Niste vedeli? To stori tako, da svoje korenine razprede do njega in ga hrani. Dragi moji, tole je pa za razmislek. Morda pa ljudje nimamo pravega učitelja. Zato je pa toliko gorja in nevoščljivosti na svetu. Naj nam bo narava učiteljica. Ne učimo se od ljudi, ki so polni sami sebe in mislijo, kako so pametni. Narava nič ne govori. Verjetno sedaj opazite razliko: Mi se učimo od narave - ne uči ona nas.
Gozdne živali imajo sedaj ogromno dela s pospravljanjem hrane za zimo. Ali pa s prehranjevanjem, da si nakopičijo maščobo, ki jih bo grela pozimi.
Tudi Natan toliko vohlja in posluša v gozdu, da kar pozabi na lumparije. Tako mu vse diši. Sedaj ga moram jaz vleči, ne pa kot je včasih on mene. Star je že deset mesecev. Pravi lump je. Rada imam tega lumpa.
 
Pojdite v naravo, pojdite naprej. Če pa ne morete tako naprej kot ste doslej, morate tako, kot niste še nikoli!









Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Bloodhound, krvosledec ali pes sv. Huberta - to je moj pes

Ljudje smo si različni. Zelo drugačni. Včasih se sprašujem kako je to čudno, pa vendarle smo vsi ljudje. Ne samo po videzu, tudi po karakterju. Veseli, čudni, turobni, tečni, radovedni, miroljubni, prepirljivci...in dobri po srcu. Razmišljam, da verjetno na podlagi tega izbereš tudi psa, za katerega nekako začutiš, da ti karakterno pripada. Jaz pravim, pes naj bo pes - velik. Če imam prav, še ne vem. Zakaj si ne bi izbrali majhnega ljubkega kužka, ki zaradi svoje majhnosti kar naprej tako simpatično laja in skače, ter ga lahko vzameš v naročje? Moj Nathan je pravo nasprotje. Se še spomnite junaka iz risanke po imenu Pluton? No, takšen je Nathan. Velik, simpatično neroden, dobrodušen, trmast, zadržan in pa seveda prijazen. Ne more biti sam, želi si bližino človeka. Da ne govorim o veselju, ko pride kdo od družinskih članov domov. Cvili, tuli in z laježem razlaga, kako je bil najbolj nesrečen pes na svetu. Z repom pa tako veselo in močno maha, da se mu zadnji del telesa kar pres
2 komentarja
Preberite več

V senci

Se sprašujete, ja kakšen naslov pa to sploh je? O, veliko pove, samo če malo razmisliš. Še niste bili nikoli v senci? Po moje je senc več. Recimo: Poleti, ko je dan najbolj vroč, ko sonce neusmiljeno pripeka, ko ne veš kam bi se skril pred vročino, takrat je najlepše v senci, v senci drevesa. Morda kakšne mogočne lipe, ki ima goste veje in polno drobnega listja. Pa še diši tako prijetno. Ali pa za hišo, kjer ste skriti pred soncem in ležite v mreži, ter se hladite s hladno pijačko. Z Natanom greva v gozd, kjer je tudi senca, saj je polno dreves in sonce ne pride blizu, saj so krošnje zelo visoko. Vidim, da drevesa kar tekmujejo, katero bo imelo više krošnjo, više proti nebu in soncu. Včasih se mi zdi, da sem sama senca, senca od človeka. Tavam brezciljno, ne vem kaj bi sama s sabo, nimam želja, sem brez vsake volje, brez upanja. Sama sebi sem v napoto. Česarkoli se lotim, mi ne uspe, ne vidim izhoda. Lahko bi rekla, da ne vidim lučke na koncu tunela. Se pogledam v ogledalo, vid
Objavite komentar
Preberite več

Zvit kot lisica

"Lisička je prav zvita zver..." Saj poznate to staro, lepo, otroško pesmico. Vsi smo se jo učili v šoli in peli pri glasbenem pouku. Takrat sem jo samo pela in ne razmišljala o njej. Sedaj pa razmišljam, kako je zvitost pri živalih zanimiva, res zanimiva. Ko si najmanj misliš in pričakuješ, ugotoviš, kako zvito je to napravljeno. Zelo dobro se znajdejo, sebi v prid. Pa ne misliti, da je to samo pri živalih. Ne veste kako zelo zviti smo ljudje. Sploh nekateri, so še posebej zviti. Vse sebi v prid. Naj bodo, naj nas vodijo žejne čez vodo. Mi bomo že kako. Ja, včasih ne moreš verjeti, da to stori nekdo, v katerega nekako verjameš. Po moje, ne moreš nikoli nekje v sebi, tega odpustiti. Verjetno je že tudi kdo od vas doživel, da šele čez čas ugotoviš, kakšna zvitost je bila. Pa si misliš, kako sem lahko takšen bedak. Eh, nič za to. Tudi lepe stvari se dogajajo. Meni že. In nimam časa sovražiti ljudi, ki me sovražijo, ker imam preveč dela z vračanjem ljubezni tistim, ki me ima
Objavite komentar
Preberite več