Preskoči na glavno vsebino

Prebujanje z Natanom

Vsako jutro se zbudimo. Ali pa ne, odvisno od nas. Lahko dan prespimo leže ali pa stoje. Tisti, ki ima službo tudi ponoči, lahko dan prespi, ali pa vsaj polovico dneva. Mora, kajti telo potrebuje počitek. Potem se pa prebudi. Svež in spočit.
Jutra v postelji so lahko tako čudovita. Sploh, če te kdo preseneti in ti v posteljo prinese kavico. Tisto črno, vročo, dišečo... Ja, mora te presenetiti ali pa ti koga.
Mene včasih zjutraj preseneti Natan. Pa ne s kavico! Preseneti me s seboj. Če sama ostanem v postelji, si dovoli zlesti k meni. Kar naenkrat začutim nekaj kosmatega in mokrega. Smrček previdno prisloni k meni, me povoha in potem tako hinavsko prileze. Misli, da je potiho. No, saj bolj tiho je, ampak teža. Ko se ta 56 kilogramska gora zlekne čez moje noge ali trebuh, komaj diham. Potrpim, saj ni velikokrat in tako ima to rad. Potem pa izdihne od sreče, zasmrči in zaspi kot angelček. Pa saj meni tudi prija malo jutranjega cartanja z njim. Drugače zelo rad spi v svoji posteljici, kar na tleh v dnevni, čez dan pa zunaj na ležalniku.
Prebujanje pa ni samo iz spanja. Pride v življenju trenutek ali čas, ko pred sabo vidiš vse črno, vse žalostno, vse nesrečno, ko ne vidiš pred sabo nič lepega, ne vidiš izhoda. Takrat se lahko zgodi nekaj. V tebi se nekaj premakne, nekaj zgane, kot bi se zgodil čudež. Nekdo ali nekaj prebudi tvoje srce. Zaradi tega pričneš čisto drugače gledati na svet, na stvari okoli sebe in življenje se ti spremeni. Namesto črno, vidiš belo. Namesto žalosti, začutiš srečo, veselje, radost... Spet imaš upanje, sanje, želje. Nisi več samo lupina. V sebi najdeš jedro, za katerega morda sploh nisi vedel, da obstaja. Nisi verjel, da si lahko tudi ti srečen, da tudi ti lahko živiš. Za to ne rabiš krone, gradov in zlata. Kajti svojo krono nosiš v srcu in ne na glavi.
Prebudimo se zjutraj srečni, prebudimo svoje srce, ali pa prebudite srce komu vi. Saj veste, najlepše je, če si buden.
                                                  
                                                               Koga ljubiš zjutraj,
                                                               ko na robu sna bežiš
                                                               kakor plaha rajska ptica pred menoj?
                                                               Reci, da nikogar ni,
                                                               da so prazne sobe in poti,
                                                               da nihče ti ne sledi!
                                                                                      Feri Lainšček








                                                                

                                         

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Bloodhound, krvosledec ali pes sv. Huberta - to je moj pes

Ljudje smo si različni. Zelo drugačni. Včasih se sprašujem kako je to čudno, pa vendarle smo vsi ljudje. Ne samo po videzu, tudi po karakterju. Veseli, čudni, turobni, tečni, radovedni, miroljubni, prepirljivci...in dobri po srcu. Razmišljam, da verjetno na podlagi tega izbereš tudi psa, za katerega nekako začutiš, da ti karakterno pripada. Jaz pravim, pes naj bo pes - velik. Če imam prav, še ne vem. Zakaj si ne bi izbrali majhnega ljubkega kužka, ki zaradi svoje majhnosti kar naprej tako simpatično laja in skače, ter ga lahko vzameš v naročje? Moj Nathan je pravo nasprotje. Se še spomnite junaka iz risanke po imenu Pluton? No, takšen je Nathan. Velik, simpatično neroden, dobrodušen, trmast, zadržan in pa seveda prijazen. Ne more biti sam, želi si bližino človeka. Da ne govorim o veselju, ko pride kdo od družinskih članov domov. Cvili, tuli in z laježem razlaga, kako je bil najbolj nesrečen pes na svetu. Z repom pa tako veselo in močno maha, da se mu zadnji del telesa kar pres
2 komentarja
Preberite več

V senci

Se sprašujete, ja kakšen naslov pa to sploh je? O, veliko pove, samo če malo razmisliš. Še niste bili nikoli v senci? Po moje je senc več. Recimo: Poleti, ko je dan najbolj vroč, ko sonce neusmiljeno pripeka, ko ne veš kam bi se skril pred vročino, takrat je najlepše v senci, v senci drevesa. Morda kakšne mogočne lipe, ki ima goste veje in polno drobnega listja. Pa še diši tako prijetno. Ali pa za hišo, kjer ste skriti pred soncem in ležite v mreži, ter se hladite s hladno pijačko. Z Natanom greva v gozd, kjer je tudi senca, saj je polno dreves in sonce ne pride blizu, saj so krošnje zelo visoko. Vidim, da drevesa kar tekmujejo, katero bo imelo više krošnjo, više proti nebu in soncu. Včasih se mi zdi, da sem sama senca, senca od človeka. Tavam brezciljno, ne vem kaj bi sama s sabo, nimam želja, sem brez vsake volje, brez upanja. Sama sebi sem v napoto. Česarkoli se lotim, mi ne uspe, ne vidim izhoda. Lahko bi rekla, da ne vidim lučke na koncu tunela. Se pogledam v ogledalo, vid
Objavite komentar
Preberite več

Zvit kot lisica

"Lisička je prav zvita zver..." Saj poznate to staro, lepo, otroško pesmico. Vsi smo se jo učili v šoli in peli pri glasbenem pouku. Takrat sem jo samo pela in ne razmišljala o njej. Sedaj pa razmišljam, kako je zvitost pri živalih zanimiva, res zanimiva. Ko si najmanj misliš in pričakuješ, ugotoviš, kako zvito je to napravljeno. Zelo dobro se znajdejo, sebi v prid. Pa ne misliti, da je to samo pri živalih. Ne veste kako zelo zviti smo ljudje. Sploh nekateri, so še posebej zviti. Vse sebi v prid. Naj bodo, naj nas vodijo žejne čez vodo. Mi bomo že kako. Ja, včasih ne moreš verjeti, da to stori nekdo, v katerega nekako verjameš. Po moje, ne moreš nikoli nekje v sebi, tega odpustiti. Verjetno je že tudi kdo od vas doživel, da šele čez čas ugotoviš, kakšna zvitost je bila. Pa si misliš, kako sem lahko takšen bedak. Eh, nič za to. Tudi lepe stvari se dogajajo. Meni že. In nimam časa sovražiti ljudi, ki me sovražijo, ker imam preveč dela z vračanjem ljubezni tistim, ki me ima
Objavite komentar
Preberite več