Preskoči na glavno vsebino

Bratec

Včasih potrebuješ nekoga, da se z njim pogovoriš, včasih potrebuješ nekoga, da se z njim poveseliš, da čutiš tisto skupno energijo, ki teče po žilah, da se bratsko objameš, potrepljaš po ramah in drug drugemu rečeš: saj bo.
Veste, kako to vsi rabimo. Meni se sliši zelo lepo. Jaz ga nimam. Moj Natan ga pa ima. No, čisto pravih, krvnih, ima več. Pa sestric tudi. Žal, njih ne vidi nikoli. So predaleč, tam na daljnem Slovaškem. Tam so se skotili. Kje so sedaj razkropljeni, bi se morala pozanimati. Tudi to bi šlo. Pa ne rabimo tega.
Natan ima bratca, no, tako rečemo mi. To je en zelo lep, prijazen in igriv kuža. Ime mu je Nasch. Mi ga kličemo Našek. Je nemški ovčar in kljub temu, da je čuvaj, je zelo prijazen in lepo vzgojen. Sicer je še igriv, ker je mlad in ravno zato se z Natanom dobro ujameta. Že res, da postane igra včasih malo groba, takrat posežemo vmes in zopet je vse lepo in prav. Večkrat hodimo skupaj na dolge sprehode ali pa pridemo samo na partijo igre. To so čudoviti trenutki. Prav uživamo, ko gledamo to pasjo ljubezen. Vlečeta se za uhlje, grizeta po tačkah, se lovita in cvilita, nato pa utrujena obležita.
Povem vam, da tisti ki te ima rad, te ne bo nikoli zapustil. Kajti tudi, če obstaja sto razlogov za odhod, bo našel enega, da ostane. Isto je pri pesjančkih. Se zravsata, nato se pa samo pogledata in zopet je vse lepo in prav.
Poleti smo bili skupaj ob Savinji. To je bilo čofotanja po vodi. Skupaj gremo na sprehod na letališče ali pa se igrata kar doma na dvorišču.
Sedaj sem spoznala, kako ljubeče je pasje srce, vsaj Natanovo, njega poznam do zadnjega kotička. On mi je dal povod v nekaj, kar je moj naslednji cilj. Mogoče, je pa ta pes svetega Huberta, s tem namenom prišel do mene. Ne vem, mogoče.
Če sva vam všeč, no, najine zgodbe, nama lahko podarite kakšen všeček na najinem fb profilu, ki ima naziv: Moj Hubert-pes Svetega Huberta. Ne predstavljate si, kako bova vesela.

Ne čakajte tistih, ki za vas nimajo časa. Če vas bo nekdo zares imel rad in vas želel videti, bo našel razlog in način, da vas poišče.






Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Bloodhound, krvosledec ali pes sv. Huberta - to je moj pes

Ljudje smo si različni. Zelo drugačni. Včasih se sprašujem kako je to čudno, pa vendarle smo vsi ljudje. Ne samo po videzu, tudi po karakterju. Veseli, čudni, turobni, tečni, radovedni, miroljubni, prepirljivci...in dobri po srcu. Razmišljam, da verjetno na podlagi tega izbereš tudi psa, za katerega nekako začutiš, da ti karakterno pripada. Jaz pravim, pes naj bo pes - velik. Če imam prav, še ne vem. Zakaj si ne bi izbrali majhnega ljubkega kužka, ki zaradi svoje majhnosti kar naprej tako simpatično laja in skače, ter ga lahko vzameš v naročje? Moj Nathan je pravo nasprotje. Se še spomnite junaka iz risanke po imenu Pluton? No, takšen je Nathan. Velik, simpatično neroden, dobrodušen, trmast, zadržan in pa seveda prijazen. Ne more biti sam, želi si bližino človeka. Da ne govorim o veselju, ko pride kdo od družinskih članov domov. Cvili, tuli in z laježem razlaga, kako je bil najbolj nesrečen pes na svetu. Z repom pa tako veselo in močno maha, da se mu zadnji del telesa kar pres
2 komentarja
Preberite več

V senci

Se sprašujete, ja kakšen naslov pa to sploh je? O, veliko pove, samo če malo razmisliš. Še niste bili nikoli v senci? Po moje je senc več. Recimo: Poleti, ko je dan najbolj vroč, ko sonce neusmiljeno pripeka, ko ne veš kam bi se skril pred vročino, takrat je najlepše v senci, v senci drevesa. Morda kakšne mogočne lipe, ki ima goste veje in polno drobnega listja. Pa še diši tako prijetno. Ali pa za hišo, kjer ste skriti pred soncem in ležite v mreži, ter se hladite s hladno pijačko. Z Natanom greva v gozd, kjer je tudi senca, saj je polno dreves in sonce ne pride blizu, saj so krošnje zelo visoko. Vidim, da drevesa kar tekmujejo, katero bo imelo više krošnjo, više proti nebu in soncu. Včasih se mi zdi, da sem sama senca, senca od človeka. Tavam brezciljno, ne vem kaj bi sama s sabo, nimam želja, sem brez vsake volje, brez upanja. Sama sebi sem v napoto. Česarkoli se lotim, mi ne uspe, ne vidim izhoda. Lahko bi rekla, da ne vidim lučke na koncu tunela. Se pogledam v ogledalo, vid
Objavite komentar
Preberite več

Zvit kot lisica

"Lisička je prav zvita zver..." Saj poznate to staro, lepo, otroško pesmico. Vsi smo se jo učili v šoli in peli pri glasbenem pouku. Takrat sem jo samo pela in ne razmišljala o njej. Sedaj pa razmišljam, kako je zvitost pri živalih zanimiva, res zanimiva. Ko si najmanj misliš in pričakuješ, ugotoviš, kako zvito je to napravljeno. Zelo dobro se znajdejo, sebi v prid. Pa ne misliti, da je to samo pri živalih. Ne veste kako zelo zviti smo ljudje. Sploh nekateri, so še posebej zviti. Vse sebi v prid. Naj bodo, naj nas vodijo žejne čez vodo. Mi bomo že kako. Ja, včasih ne moreš verjeti, da to stori nekdo, v katerega nekako verjameš. Po moje, ne moreš nikoli nekje v sebi, tega odpustiti. Verjetno je že tudi kdo od vas doživel, da šele čez čas ugotoviš, kakšna zvitost je bila. Pa si misliš, kako sem lahko takšen bedak. Eh, nič za to. Tudi lepe stvari se dogajajo. Meni že. In nimam časa sovražiti ljudi, ki me sovražijo, ker imam preveč dela z vračanjem ljubezni tistim, ki me ima
Objavite komentar
Preberite več