Preskoči na glavno vsebino

Kot pravljica

Pod besedo pravljica, si predstavljam nekaj lepega, nekaj sanjskega. Nekaj, kar se dogaja samo za sedmimi gorami in za sedmimi vodami. Kjer prebivajo vile, škratje in druga čudežna bitja.
Ampak sem ugotovila, da ni res. Pravljico lahko imamo tudi mi, lahko si jo naredimo, lahko jo pa že imamo, le oči moramo odpreti in jo videti.
Življenje z mojim pesjančkom, je tudi kakor pravljica. Zjutraj, sedaj ko se po dežju dvigujejo meglice nad njivami in sonce nagajivo pošilja žarke skozi veje, včasih samo čakam, od kod se bo prikradel kakšen nagajivi škratek. Veste kako so lepa jutra. Vse je v rosi, vse se leskeče v soncu. Vsaka travna bilka, vsaka vejica. Vrane letajo nad polji in slišiš njihov veličastni kra-kra. Ne boste verjeli. Natan obsedi in onemi kot jaz. Sliši kako spolzi rosa iz vej. Skače za kapljicami in si moči smrček. Večkrat se za trenutek ustaviva in opazujeva lesketanje. Pa tista tišina, ki te napolni z energijo.
Ne morem verjeti, koliko različnih vrst je gobic na travniku ob gozdu. Pa me sploh ne zanima, če so užitne ali ne. Naj rastejo v vseh oblikah in barvah. So tako samo dva dni, potem so pa že druge.
Narava je čudež, le videti ga moramo. Pa tudi zdravi. Z zelišči, čajčki ali pa s svojo umirjenostjo in tiho vztrajnostjo. Vsem nam kaj manjka. Pridite v naravo. Pozdravila vam bo telo, dušo in srce. Meni je.
Nikoli v življenju ne obljubljajte nikomur nekaj, kar potem ne izpolnite. Nikoli se ne prenaglite z obljubami. Najprej dobro vprašajte svoje srce. Nekdo lahko vidi v teh obljubah pravljico. Saj veste, pravljica mora imeti srečen konec, tukaj ga pa ni in je sigurno za nekoga hudo. Pravljice z nesrečnim koncem ne obstajajo, potem niso pravljice.
                           Življenje vsakega človeka je pravljica, ki jo je napisala božja roka.






Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Bloodhound, krvosledec ali pes sv. Huberta - to je moj pes

Ljudje smo si različni. Zelo drugačni. Včasih se sprašujem kako je to čudno, pa vendarle smo vsi ljudje. Ne samo po videzu, tudi po karakterju. Veseli, čudni, turobni, tečni, radovedni, miroljubni, prepirljivci...in dobri po srcu. Razmišljam, da verjetno na podlagi tega izbereš tudi psa, za katerega nekako začutiš, da ti karakterno pripada. Jaz pravim, pes naj bo pes - velik. Če imam prav, še ne vem. Zakaj si ne bi izbrali majhnega ljubkega kužka, ki zaradi svoje majhnosti kar naprej tako simpatično laja in skače, ter ga lahko vzameš v naročje? Moj Nathan je pravo nasprotje. Se še spomnite junaka iz risanke po imenu Pluton? No, takšen je Nathan. Velik, simpatično neroden, dobrodušen, trmast, zadržan in pa seveda prijazen. Ne more biti sam, želi si bližino človeka. Da ne govorim o veselju, ko pride kdo od družinskih članov domov. Cvili, tuli in z laježem razlaga, kako je bil najbolj nesrečen pes na svetu. Z repom pa tako veselo in močno maha, da se mu zadnji del telesa kar pres
2 komentarja
Preberite več

V senci

Se sprašujete, ja kakšen naslov pa to sploh je? O, veliko pove, samo če malo razmisliš. Še niste bili nikoli v senci? Po moje je senc več. Recimo: Poleti, ko je dan najbolj vroč, ko sonce neusmiljeno pripeka, ko ne veš kam bi se skril pred vročino, takrat je najlepše v senci, v senci drevesa. Morda kakšne mogočne lipe, ki ima goste veje in polno drobnega listja. Pa še diši tako prijetno. Ali pa za hišo, kjer ste skriti pred soncem in ležite v mreži, ter se hladite s hladno pijačko. Z Natanom greva v gozd, kjer je tudi senca, saj je polno dreves in sonce ne pride blizu, saj so krošnje zelo visoko. Vidim, da drevesa kar tekmujejo, katero bo imelo više krošnjo, više proti nebu in soncu. Včasih se mi zdi, da sem sama senca, senca od človeka. Tavam brezciljno, ne vem kaj bi sama s sabo, nimam želja, sem brez vsake volje, brez upanja. Sama sebi sem v napoto. Česarkoli se lotim, mi ne uspe, ne vidim izhoda. Lahko bi rekla, da ne vidim lučke na koncu tunela. Se pogledam v ogledalo, vid
Objavite komentar
Preberite več

Zvit kot lisica

"Lisička je prav zvita zver..." Saj poznate to staro, lepo, otroško pesmico. Vsi smo se jo učili v šoli in peli pri glasbenem pouku. Takrat sem jo samo pela in ne razmišljala o njej. Sedaj pa razmišljam, kako je zvitost pri živalih zanimiva, res zanimiva. Ko si najmanj misliš in pričakuješ, ugotoviš, kako zvito je to napravljeno. Zelo dobro se znajdejo, sebi v prid. Pa ne misliti, da je to samo pri živalih. Ne veste kako zelo zviti smo ljudje. Sploh nekateri, so še posebej zviti. Vse sebi v prid. Naj bodo, naj nas vodijo žejne čez vodo. Mi bomo že kako. Ja, včasih ne moreš verjeti, da to stori nekdo, v katerega nekako verjameš. Po moje, ne moreš nikoli nekje v sebi, tega odpustiti. Verjetno je že tudi kdo od vas doživel, da šele čez čas ugotoviš, kakšna zvitost je bila. Pa si misliš, kako sem lahko takšen bedak. Eh, nič za to. Tudi lepe stvari se dogajajo. Meni že. In nimam časa sovražiti ljudi, ki me sovražijo, ker imam preveč dela z vračanjem ljubezni tistim, ki me ima
Objavite komentar
Preberite več