Preskoči na glavno vsebino

Poletje v jeseni

Sobota zvečer. Ura osem, ko pridem malce utrujena, iz celodnevne službe. Natan me že ves nestrpen čaka pri ograji. Hodi gor in dol, gleda kateri avto bo pravi. Končno se prikažem tudi jaz. Presedem se v avtodom in gremo. Natan vesel sedi med nama in po nekaj kilometrih že tudi trdno spi. Peljemo se proti morju.
Zjutraj se prebudimo v lep topel dan. Malce megle, ampak kasneje sonce pokaže zopet svojo moč. Pravo poletje, bi človek rekel. Morje pa...morje seveda, kaj drugega kot pomirjajoče, lesketajoče v soncu in izzivalno za mojega pesjančka. Užival je v jutranjem sprehodu skozi kraško vas. Nasadi primorskega drevja, trte in še kaj. Fige že gredo skoraj h koncu, zoreti so pričela kaki jabolka, mandeljni in olive. O, kako je brskal po dišečem rožmarinu. Tudi popoldanski sprehod ob morju, mu je dobro del. Priznam, tudi meni. Ta morski zrak in sonce, mi čisto pomiri telo. Prav prija še kakšen dan ob morju in malo martinčkanja na soncu. Sedaj je čisto drugače, ker sonce ne pripeka tako noro, kot v pravem poletju, ljudi ni veliko, plaže in morje, pa ravno tako čudovito, kot poleti. Stojnice so tudi še žive. Branjevke prodajajo svoje domače pridelke, na daleč se širi vonj sivke, ki jo nudijo v šopkih. Tudi sadja ne manjka, sploh pa je veliko grozdja, kaki jabolk in olivnega olja.
Če imate priliko in še kakšen dan dopusta, se splača izkoristiti za rožmarinovo aroma terapijo in sončevo blago savno. Domov prideš spočit in poln energije. Pojdite, boste videli, da morje ni samo za poleti.
Domov grede, smo se ustavili v vasi Planina. Lepo. Star kamnit most, pod katerim se umirjeno vije reka, kateri se Natan ni mogel upreti. Zraven so travniki in polja. Tudi tja je bilo treba povohljati in se malce znoreti. Ko je bila dlaka suha, pesjanček  pa utrujen, smo se odpravili proti domu.
Že res, da je bilo kratko, je pa bilo. Vsi rabimo, da kdaj malce spremenimo okolje in prezračimo glavo.
                                 Moj življenjski cilj je, da sem srečna, ne popolna.









Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Bloodhound, krvosledec ali pes sv. Huberta - to je moj pes

Ljudje smo si različni. Zelo drugačni. Včasih se sprašujem kako je to čudno, pa vendarle smo vsi ljudje. Ne samo po videzu, tudi po karakterju. Veseli, čudni, turobni, tečni, radovedni, miroljubni, prepirljivci...in dobri po srcu. Razmišljam, da verjetno na podlagi tega izbereš tudi psa, za katerega nekako začutiš, da ti karakterno pripada. Jaz pravim, pes naj bo pes - velik. Če imam prav, še ne vem. Zakaj si ne bi izbrali majhnega ljubkega kužka, ki zaradi svoje majhnosti kar naprej tako simpatično laja in skače, ter ga lahko vzameš v naročje? Moj Nathan je pravo nasprotje. Se še spomnite junaka iz risanke po imenu Pluton? No, takšen je Nathan. Velik, simpatično neroden, dobrodušen, trmast, zadržan in pa seveda prijazen. Ne more biti sam, želi si bližino človeka. Da ne govorim o veselju, ko pride kdo od družinskih članov domov. Cvili, tuli in z laježem razlaga, kako je bil najbolj nesrečen pes na svetu. Z repom pa tako veselo in močno maha, da se mu zadnji del telesa kar pres
2 komentarja
Preberite več

V senci

Se sprašujete, ja kakšen naslov pa to sploh je? O, veliko pove, samo če malo razmisliš. Še niste bili nikoli v senci? Po moje je senc več. Recimo: Poleti, ko je dan najbolj vroč, ko sonce neusmiljeno pripeka, ko ne veš kam bi se skril pred vročino, takrat je najlepše v senci, v senci drevesa. Morda kakšne mogočne lipe, ki ima goste veje in polno drobnega listja. Pa še diši tako prijetno. Ali pa za hišo, kjer ste skriti pred soncem in ležite v mreži, ter se hladite s hladno pijačko. Z Natanom greva v gozd, kjer je tudi senca, saj je polno dreves in sonce ne pride blizu, saj so krošnje zelo visoko. Vidim, da drevesa kar tekmujejo, katero bo imelo više krošnjo, više proti nebu in soncu. Včasih se mi zdi, da sem sama senca, senca od človeka. Tavam brezciljno, ne vem kaj bi sama s sabo, nimam želja, sem brez vsake volje, brez upanja. Sama sebi sem v napoto. Česarkoli se lotim, mi ne uspe, ne vidim izhoda. Lahko bi rekla, da ne vidim lučke na koncu tunela. Se pogledam v ogledalo, vid
Objavite komentar
Preberite več

Zvit kot lisica

"Lisička je prav zvita zver..." Saj poznate to staro, lepo, otroško pesmico. Vsi smo se jo učili v šoli in peli pri glasbenem pouku. Takrat sem jo samo pela in ne razmišljala o njej. Sedaj pa razmišljam, kako je zvitost pri živalih zanimiva, res zanimiva. Ko si najmanj misliš in pričakuješ, ugotoviš, kako zvito je to napravljeno. Zelo dobro se znajdejo, sebi v prid. Pa ne misliti, da je to samo pri živalih. Ne veste kako zelo zviti smo ljudje. Sploh nekateri, so še posebej zviti. Vse sebi v prid. Naj bodo, naj nas vodijo žejne čez vodo. Mi bomo že kako. Ja, včasih ne moreš verjeti, da to stori nekdo, v katerega nekako verjameš. Po moje, ne moreš nikoli nekje v sebi, tega odpustiti. Verjetno je že tudi kdo od vas doživel, da šele čez čas ugotoviš, kakšna zvitost je bila. Pa si misliš, kako sem lahko takšen bedak. Eh, nič za to. Tudi lepe stvari se dogajajo. Meni že. In nimam časa sovražiti ljudi, ki me sovražijo, ker imam preveč dela z vračanjem ljubezni tistim, ki me ima
Objavite komentar
Preberite več