Preskoči na glavno vsebino

Življenje je lepo...

... če ga živiš, tako kot ponuja se samo in ne, da ti ga spremeniš.
 Ja, tudi tega me je naučil Natan. On nič ne načrtuje za naslednji dan, nič se ne obremenjuje, kaj bo oblekel, kam bo šel...jutri. Živi za danes, za ta trenutek. Ko je lačen, bo jedel. Skače in počenja norčije, ko se mu zahoče. Zaspi, ko začuti, da je utrujen in mora zaspati. Ve pa, kdaj moram priti iz službe. Takrat čaka in če me ni, on ne ve zakaj. Ve samo, da me ni. Ta pesjanček, me ima brezpogojno rad. On me nikoli ne bi zatajil, ali pa me imel za izhod v sili. Nič ne obljublja v prazno, ne načrtuje sanjske prihodnosti, ne zida gradov v oblakih, ne bo me pustil na cedilu in izginil. Samo rad me ima.
Kaj pa mi? Še ni dobro konec poletja, pa že nekateri plačujejo dopust za naslednje leto. Pa sploh ne vedo, če ga bodo dočakali. Praznovati bodo odšli prihod novega leta, pa že sedaj hodijo okrog nervozni, kaj bodo oblekli in kakšno frizuro bodo imeli. Pa, da ja ne bo imela katera isto obleko. Ljudje božji, zakaj? To ni pogoj za lepo življenje. Ne vem, morda pa je za koga. Zame ne. Življenje je tako lepo, če si ga ne kompliciramo z nepotrebnimi stvarmi. Naj steče preprosto in ne vtikujmo se v druga življenja. Že res, da ne steče vedno tako kot želiš. Morda je pa bolje, da ne, je že razlog, da ne. Pravijo, da ima Bog načrt za vsakega od nas.  Nekje sem enkrat prebrala Indijansko življenjsko pravilo, ki sem si ga zapomnila, gre pa nekako takole: "Izogibaj se temu, da raniš srca drugih. Strup te bolečine, se bo nekoč vrnil nazaj k tebi."
Poskušajte živeti mirno in brez stresa, ali pa tega vsaj ne povzročajte drugim. Le na takšen način boste imeli lepo življenje. Kupite si psa ali pa pojdite v zavetišče po njega. Hvaležno vam bo vračal. Vabil vas bo na dolge sprehode po naravi, pa še nasmejali se mu boste. Veste kako lep občutek je, ko ga zjutraj zagledate ob postelji, ko ves srečen maha z repom, ker vas je našel.
Želim vam lepo življenje s pasjim prijateljem. Na druge prijatelje ne računajte. Vam povem iz lastnih izkušenj, tudi zadnji ti obrne hrbet. Ampak.....življenje je lepo....







Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Bloodhound, krvosledec ali pes sv. Huberta - to je moj pes

Ljudje smo si različni. Zelo drugačni. Včasih se sprašujem kako je to čudno, pa vendarle smo vsi ljudje. Ne samo po videzu, tudi po karakterju. Veseli, čudni, turobni, tečni, radovedni, miroljubni, prepirljivci...in dobri po srcu. Razmišljam, da verjetno na podlagi tega izbereš tudi psa, za katerega nekako začutiš, da ti karakterno pripada. Jaz pravim, pes naj bo pes - velik. Če imam prav, še ne vem. Zakaj si ne bi izbrali majhnega ljubkega kužka, ki zaradi svoje majhnosti kar naprej tako simpatično laja in skače, ter ga lahko vzameš v naročje? Moj Nathan je pravo nasprotje. Se še spomnite junaka iz risanke po imenu Pluton? No, takšen je Nathan. Velik, simpatično neroden, dobrodušen, trmast, zadržan in pa seveda prijazen. Ne more biti sam, želi si bližino človeka. Da ne govorim o veselju, ko pride kdo od družinskih članov domov. Cvili, tuli in z laježem razlaga, kako je bil najbolj nesrečen pes na svetu. Z repom pa tako veselo in močno maha, da se mu zadnji del telesa kar pres

V senci

Se sprašujete, ja kakšen naslov pa to sploh je? O, veliko pove, samo če malo razmisliš. Še niste bili nikoli v senci? Po moje je senc več. Recimo: Poleti, ko je dan najbolj vroč, ko sonce neusmiljeno pripeka, ko ne veš kam bi se skril pred vročino, takrat je najlepše v senci, v senci drevesa. Morda kakšne mogočne lipe, ki ima goste veje in polno drobnega listja. Pa še diši tako prijetno. Ali pa za hišo, kjer ste skriti pred soncem in ležite v mreži, ter se hladite s hladno pijačko. Z Natanom greva v gozd, kjer je tudi senca, saj je polno dreves in sonce ne pride blizu, saj so krošnje zelo visoko. Vidim, da drevesa kar tekmujejo, katero bo imelo više krošnjo, više proti nebu in soncu. Včasih se mi zdi, da sem sama senca, senca od človeka. Tavam brezciljno, ne vem kaj bi sama s sabo, nimam želja, sem brez vsake volje, brez upanja. Sama sebi sem v napoto. Česarkoli se lotim, mi ne uspe, ne vidim izhoda. Lahko bi rekla, da ne vidim lučke na koncu tunela. Se pogledam v ogledalo, vid

Zvit kot lisica

"Lisička je prav zvita zver..." Saj poznate to staro, lepo, otroško pesmico. Vsi smo se jo učili v šoli in peli pri glasbenem pouku. Takrat sem jo samo pela in ne razmišljala o njej. Sedaj pa razmišljam, kako je zvitost pri živalih zanimiva, res zanimiva. Ko si najmanj misliš in pričakuješ, ugotoviš, kako zvito je to napravljeno. Zelo dobro se znajdejo, sebi v prid. Pa ne misliti, da je to samo pri živalih. Ne veste kako zelo zviti smo ljudje. Sploh nekateri, so še posebej zviti. Vse sebi v prid. Naj bodo, naj nas vodijo žejne čez vodo. Mi bomo že kako. Ja, včasih ne moreš verjeti, da to stori nekdo, v katerega nekako verjameš. Po moje, ne moreš nikoli nekje v sebi, tega odpustiti. Verjetno je že tudi kdo od vas doživel, da šele čez čas ugotoviš, kakšna zvitost je bila. Pa si misliš, kako sem lahko takšen bedak. Eh, nič za to. Tudi lepe stvari se dogajajo. Meni že. In nimam časa sovražiti ljudi, ki me sovražijo, ker imam preveč dela z vračanjem ljubezni tistim, ki me ima