Preskoči na glavno vsebino

Belo jutro

Dopust. Oooooo, zjutraj lahko brez skrbi poležim. Tako bi rekla včasih. Danes pa rečem, ooooo, s pesjančkom lahko greva  na dooooolgi jutranji sprehod. In tako se je zgodilo.
Vstaneva v čudovito jutro. Mož gre pred nama v službo, seveda prej skupaj spijeva najslajšo jutranjo kavico. Pesjanček še poležava, se nama smuka med nogami in seveda na ves glas zeha in razteguje svoj jeziček, kot bi ga hotel razstavljati. Smešen je, res smešen. Zjutraj je tako prisrčen in ena sama ljubezen ga je. Glavo naslanja na naju, se naju s tačkami dotika in lenobno gleda. Res je priden za enoletnika. Malo se še pocartava, ob pol osmih pa skočiva v avto in se odpeljeva na najin travnik.
Belo jutro. Pa ne sneženo. Mraz je. Pogled, da ti kar zaslepi oči. Natan seveda presenečen. Takšne beline še ni videl. Pa ne samo to, tudi lužice so ledene. O, to bo zabava. In res je.
Avto parkiram kot vedno. Na poljsko pot ob veliki njivi. Obujem si "bataše", odprem vrata tudi pesjančku, mu rečem "sprehod" in greva. Ker rečem sprehod, točno ve, da bo na dolgem povodcu in bo vohal in vohal po svoje.
Danes je na začetku samo presenečeno gledal. Ja kaj je pa to? Vse belo, kar nekaj hrusta pod tačkami, pa še mrzlo je. In kmalu ugotovi, da sploh ni slabo. Veselo je tekal in ovohaval vse kar mu je prišlo pod smrček. Hotel je vejo, pa se mu ivje vsuje po nosu. Hitro odskoči in neumno opazuje kaj je bilo. Greva naprej, pa pride do luže. Ja kje je pa voda? Zopet neumno gleda, a kaj kmalu ugotovi, da je led tanek in prične s tačko udarjati in kraspati po njem. Led razpoka in priteče voda. Zopet skače okrog tako dolgo, da odlomi kos ledu in ga nosi po gobčku. Pa ne dolgo, ker se mu stopi. Gleda po tleh in ga išče. Nič mu ni bilo jasno. Zopet teče k drugi luži in zopet isto. Potem pa se je zgodilo nekaj čarobnega. Izza gozda so pokukali prvi sončni žarki. Vse se je v trenutku zalesketalo, kot bi bile veje na drevju stkane iz samih biserov. Tudi trava se je lesketala in slepila pogled. Pričele so se dvigovati rahle meglice. Vrane so letele čez polje in njihov "kra kra" je odmeval v mrzlo jutro. Iz smreke, ki raste ob polju, se je spustila velika ptica ujeda in zafrfotala s svojimi krili tako glasno, da sva se oba zdrznila.
Opazila sva, da se je narava odločila za zimsko spanje. A ker je z nami močno povezana, jo bo pomladi prebudilo toplo sonce in zopet bomo skupaj.

Stari kitajski modreci pravijo: Nevidna nit povezuje ljudi, ki jim je usojeno, da se bodo srečali, ne glede na kraj, čas ali okoliščine. Nit se lahko raztegne ali zavozla, toda nikdar se ne pretrga.









Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Bloodhound, krvosledec ali pes sv. Huberta - to je moj pes

Ljudje smo si različni. Zelo drugačni. Včasih se sprašujem kako je to čudno, pa vendarle smo vsi ljudje. Ne samo po videzu, tudi po karakterju. Veseli, čudni, turobni, tečni, radovedni, miroljubni, prepirljivci...in dobri po srcu. Razmišljam, da verjetno na podlagi tega izbereš tudi psa, za katerega nekako začutiš, da ti karakterno pripada. Jaz pravim, pes naj bo pes - velik. Če imam prav, še ne vem. Zakaj si ne bi izbrali majhnega ljubkega kužka, ki zaradi svoje majhnosti kar naprej tako simpatično laja in skače, ter ga lahko vzameš v naročje? Moj Nathan je pravo nasprotje. Se še spomnite junaka iz risanke po imenu Pluton? No, takšen je Nathan. Velik, simpatično neroden, dobrodušen, trmast, zadržan in pa seveda prijazen. Ne more biti sam, želi si bližino človeka. Da ne govorim o veselju, ko pride kdo od družinskih članov domov. Cvili, tuli in z laježem razlaga, kako je bil najbolj nesrečen pes na svetu. Z repom pa tako veselo in močno maha, da se mu zadnji del telesa kar pres
2 komentarja
Preberite več

V senci

Se sprašujete, ja kakšen naslov pa to sploh je? O, veliko pove, samo če malo razmisliš. Še niste bili nikoli v senci? Po moje je senc več. Recimo: Poleti, ko je dan najbolj vroč, ko sonce neusmiljeno pripeka, ko ne veš kam bi se skril pred vročino, takrat je najlepše v senci, v senci drevesa. Morda kakšne mogočne lipe, ki ima goste veje in polno drobnega listja. Pa še diši tako prijetno. Ali pa za hišo, kjer ste skriti pred soncem in ležite v mreži, ter se hladite s hladno pijačko. Z Natanom greva v gozd, kjer je tudi senca, saj je polno dreves in sonce ne pride blizu, saj so krošnje zelo visoko. Vidim, da drevesa kar tekmujejo, katero bo imelo više krošnjo, više proti nebu in soncu. Včasih se mi zdi, da sem sama senca, senca od človeka. Tavam brezciljno, ne vem kaj bi sama s sabo, nimam želja, sem brez vsake volje, brez upanja. Sama sebi sem v napoto. Česarkoli se lotim, mi ne uspe, ne vidim izhoda. Lahko bi rekla, da ne vidim lučke na koncu tunela. Se pogledam v ogledalo, vid
Objavite komentar
Preberite več

Zvit kot lisica

"Lisička je prav zvita zver..." Saj poznate to staro, lepo, otroško pesmico. Vsi smo se jo učili v šoli in peli pri glasbenem pouku. Takrat sem jo samo pela in ne razmišljala o njej. Sedaj pa razmišljam, kako je zvitost pri živalih zanimiva, res zanimiva. Ko si najmanj misliš in pričakuješ, ugotoviš, kako zvito je to napravljeno. Zelo dobro se znajdejo, sebi v prid. Pa ne misliti, da je to samo pri živalih. Ne veste kako zelo zviti smo ljudje. Sploh nekateri, so še posebej zviti. Vse sebi v prid. Naj bodo, naj nas vodijo žejne čez vodo. Mi bomo že kako. Ja, včasih ne moreš verjeti, da to stori nekdo, v katerega nekako verjameš. Po moje, ne moreš nikoli nekje v sebi, tega odpustiti. Verjetno je že tudi kdo od vas doživel, da šele čez čas ugotoviš, kakšna zvitost je bila. Pa si misliš, kako sem lahko takšen bedak. Eh, nič za to. Tudi lepe stvari se dogajajo. Meni že. In nimam časa sovražiti ljudi, ki me sovražijo, ker imam preveč dela z vračanjem ljubezni tistim, ki me ima
Objavite komentar
Preberite več