Preskoči na glavno vsebino

Dvorišče

Nikoli nisem opazila, da je naše dvorišče tako zanimivo. Videla sem le smeti, ki jih je treba pomesti, da kakšen stol ni prav obrnjen in ga je treba pomakniti bolj k mizi. Da ta roža ne paše na okno... Same nepomembne stvari.
 Teh nekaj mesecev, ko je pri hiši Natan, pa poskušam gledati kot on. O, kaj vse je tukaj. Samo malo opazujem pesjančka in marsikaj vidim.
Prične se spomladi. Koliko narcis je treba poduhati. Vsak tulipan in žafran je posebej pričakal, kot bi se igral igro in ugotavljal, "kakšne barve bo pa tale?"
Poleti, da ne govorim, koliko je raznih žužkov po tleh, martinčkov in mravljic, ki jih pesjanči opazuje in opazuje. Oh, hrošči! Ti so pa zanimivost. Natan se igra z njimi. Ne vem, kje najde tako velike. Celo uro ga nosi po gobčku in spusti. Ga gleda kako leze in ga zopet rahlo zagrabi. Enkrat mi ga je prinesel v kuhinjo. Groza! Hitro ga je moral popakati in odnesti nazaj ven.
Sedaj, ko je jesen, je pa za našega Natana zanimivost ptičja krmilnica. Ptic je toliko vrst, da verjeti ne morem. Tudi jaz jih že od nekdaj rada opazujem. Seveda jih že kar nekaj časa krmim, zato jih je pa toliko. Včasih sem videla samo vrabčke in sinice. Sedaj so tudi taščice in ščinkavci. Pa še kaj, samo v knjigo moram pogledati, kako se imenujejo. Vse točno ne poznam. Natan jih od daleč opazuje. Glavo posrečeno obrača enkrat levo, drugič desno. Ne vem, kaj razmišlja, samo vsake toliko časa, potiho zagode. Nekaj dni nazaj, je slonel na ograji in nepremično gledal drevo pri sosedih. Pogledala sem tudi jaz. Veste kaj je bilo? Detel se je s svojo rdečo bučko, vrtel okrog debla in kdaj pa kdaj potolkel po njem.
Pa da ne govorim, kako Natan laja nad mačkami in jih preganja, ko prežijo na ptičke in se oblizujejo pod krmilnico. Ja, tale pesjanček je pravi čuvaj ptic.
Še bi lahko pisala o zanimivosti na dvorišču, pa bom rajši objavila še kakšno fotkico na FB Moj Hubert - pes Svetega Huberta.
                     Ptica ne poje zato, ker ima odgovor, ptica poje zato, ker ima pesem.










Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Bloodhound, krvosledec ali pes sv. Huberta - to je moj pes

Ljudje smo si različni. Zelo drugačni. Včasih se sprašujem kako je to čudno, pa vendarle smo vsi ljudje. Ne samo po videzu, tudi po karakterju. Veseli, čudni, turobni, tečni, radovedni, miroljubni, prepirljivci...in dobri po srcu. Razmišljam, da verjetno na podlagi tega izbereš tudi psa, za katerega nekako začutiš, da ti karakterno pripada. Jaz pravim, pes naj bo pes - velik. Če imam prav, še ne vem. Zakaj si ne bi izbrali majhnega ljubkega kužka, ki zaradi svoje majhnosti kar naprej tako simpatično laja in skače, ter ga lahko vzameš v naročje? Moj Nathan je pravo nasprotje. Se še spomnite junaka iz risanke po imenu Pluton? No, takšen je Nathan. Velik, simpatično neroden, dobrodušen, trmast, zadržan in pa seveda prijazen. Ne more biti sam, želi si bližino človeka. Da ne govorim o veselju, ko pride kdo od družinskih članov domov. Cvili, tuli in z laježem razlaga, kako je bil najbolj nesrečen pes na svetu. Z repom pa tako veselo in močno maha, da se mu zadnji del telesa kar pres

V senci

Se sprašujete, ja kakšen naslov pa to sploh je? O, veliko pove, samo če malo razmisliš. Še niste bili nikoli v senci? Po moje je senc več. Recimo: Poleti, ko je dan najbolj vroč, ko sonce neusmiljeno pripeka, ko ne veš kam bi se skril pred vročino, takrat je najlepše v senci, v senci drevesa. Morda kakšne mogočne lipe, ki ima goste veje in polno drobnega listja. Pa še diši tako prijetno. Ali pa za hišo, kjer ste skriti pred soncem in ležite v mreži, ter se hladite s hladno pijačko. Z Natanom greva v gozd, kjer je tudi senca, saj je polno dreves in sonce ne pride blizu, saj so krošnje zelo visoko. Vidim, da drevesa kar tekmujejo, katero bo imelo više krošnjo, više proti nebu in soncu. Včasih se mi zdi, da sem sama senca, senca od človeka. Tavam brezciljno, ne vem kaj bi sama s sabo, nimam želja, sem brez vsake volje, brez upanja. Sama sebi sem v napoto. Česarkoli se lotim, mi ne uspe, ne vidim izhoda. Lahko bi rekla, da ne vidim lučke na koncu tunela. Se pogledam v ogledalo, vid

Zvit kot lisica

"Lisička je prav zvita zver..." Saj poznate to staro, lepo, otroško pesmico. Vsi smo se jo učili v šoli in peli pri glasbenem pouku. Takrat sem jo samo pela in ne razmišljala o njej. Sedaj pa razmišljam, kako je zvitost pri živalih zanimiva, res zanimiva. Ko si najmanj misliš in pričakuješ, ugotoviš, kako zvito je to napravljeno. Zelo dobro se znajdejo, sebi v prid. Pa ne misliti, da je to samo pri živalih. Ne veste kako zelo zviti smo ljudje. Sploh nekateri, so še posebej zviti. Vse sebi v prid. Naj bodo, naj nas vodijo žejne čez vodo. Mi bomo že kako. Ja, včasih ne moreš verjeti, da to stori nekdo, v katerega nekako verjameš. Po moje, ne moreš nikoli nekje v sebi, tega odpustiti. Verjetno je že tudi kdo od vas doživel, da šele čez čas ugotoviš, kakšna zvitost je bila. Pa si misliš, kako sem lahko takšen bedak. Eh, nič za to. Tudi lepe stvari se dogajajo. Meni že. In nimam časa sovražiti ljudi, ki me sovražijo, ker imam preveč dela z vračanjem ljubezni tistim, ki me ima