Težko se je ločiti

Se vam je že kdaj zgodilo, da ste se težko ločili od česa ali od koga?

Ali pa, da ste se ločili brez slovesa, brez tistega zadnjega poljuba, brez toplega stiska roke, brez objema?! Kar naenkrat ni več bilo. Konec. Kot, da ni nikoli obstajalo. Jaz tega nekomu ne bi mogla narediti. Tudi vi, ne delajte tega. Predstavljate si mogoče ne, kako je za nekoga hudo, kako je lahko žalosten, jezen, razočaran. Vsak je vreden slovesa, pogleda v oči in besede adijo. V srcu moramo nositi človečnost, modrost in pogum. Nikoli ne glejmo samo nase, na svoje odločitve, sploh, če se gre za dva. Nekdo te morda ima rad, bolj kot si zaslužiš.

Moj pesjanček se je letos že tretjič šel posloviti od morja. Zadnjič? Ne vem. Kar vleče nas tja na jug, na sonce, med oljčne nasade in dišeče kakije. Zelo lepa jesen je letos na morju. Topla, brez vetra in kar vabi na sprehode.

Ko je pri Sečovljah Natan gledal vodo in zasidrane barčice, se mu je za hrbtom prikazala lepotička. Res je bila lepa, Cuba po imenu. Bila je pasme Nemški bokser. Lepa, rjava svetlikajoča dlaka in živahna, da ji je naš pesjanček komaj sledil. Z očmi seveda. To je bilo tekanja in sopihanja. Igra je trajala kar nekaj časa, do utrujenosti, Natana seveda. Psička je imela energije še in še. Upam, da se še kdaj vidimo.

Od njenega lastnika smo izvedeli za krasen sprehod po bližnjem vinogradu. Lepo se je bilo sprehajati med rdeče rjavimi jesenskimi barvami. Hoditi po verjetno zadnje pokošeni travi letos in se loviti po odpadlem listju. Natanu se je videlo, da uživa. To je bilo dopoldan. Po kosilu smo odšli še na en sprehod. Od tam je bil krasen razgled na morje, Koper, Trst... Tudi ta sprehod je trajal kar dve uri.

No, sigurno se bomo vrnili. Če ne letos, pa drugo leto spomladi. To ni bilo slovo, samo konec obiska.

Od marsičesa se je težko ločiti. Morda od kakšnega kosa oblačila, ki si ga z veseljem nosil, pa je že preveč ponošeno. Lahko je torbica ali pa čevlji. Včasih se je težko ločiti od prijatelja, ljubezni. Meni se je včasih težko ločiti od Natana, pa grem samo v službo. Težko je včasih. Najtežja so slovesa. Žal, so pa neizbežna.

Se vam je že kdaj zgodilo, da bi se že končno poslovili in odšli. Da ne bi več poslušali teh dolgoveznežev. Kdaj pa kdaj, se tudi to lahko zgodi.

Ampak...življenje gre naprej, s slovesom ali pa brez.

                                          Življenje ni pravično, vendar je še zmeraj dobro.