Preskoči na glavno vsebino

Objave

Prikaz objav, dodanih na december, 2017

Najino voščilo tebi, ki to bereš

Ne, nisva pozabila. Nisva pozabila na leto, ki bo odšlo in nisva pozabila na voščilo. Življenje je pač takšno, kot pravi Marko Vozelj, včasih manjka samo en centimeter, včasih se pa sploh ne spraviš na pot, da bi prišel do cilja. Če si še na poti in še nisi na cilju, najdi enkrat...nekoč...pravi cilj. Sonce vsako jutro vzhaja, kljub temu, da ne občutiš njegove toplote. Tudi jutri bo in morda boš videl vzhod samo ti.

Kaj si mislim

Hej, hej! Dobro jutro! Jaz sem Nathan. Kličejo me pa kar Natan. Kdo si pa ti? No povej! No! Ti ne veš kako mene vse zanima. Tako bi rad vse vedel, vse videl, vse povohal. Šli smo na sprehod. Kdo? Ja jaz in moja Joli in Peter. Pripela sta mi povodec in smo šli. Že ko sem stopil skozi vrata hiše, sem takoj nekaj zavohal. Kaj? Mačka je hodila po mojem dvorišču, ja sigurno je bila zopet tista črna, sosedova. Ko pa stopim izza ograje, se pričnejo dogodivščine. Vse je tako dišalo, vse sem moral prevohljati. O, ta moj radovedni nos. Včasih sem tako jezen na njega. Rad bi ubogal, pa ne morem, ker me nos vleče drugam. Potem me pa vleče za povodec in me krega. Pa mu ne morem dopovedati, da ubogati ni tako enostavno. Pa naj drugega pesjana vpraša, če meni ne verjame. Pride mimo gospa in govori, kako sem lep, pa pride druga gospa, pa gospod... Vsi bi me božali. Potem, pa tam daleč stran, zagledam nekoga. Na vsak način hočem tja in izvedeti, če sem za njega tudi lep, pa mi ne dovoli. Bolj ko h

Božič

Božič. Kako mehka, čarobna beseda. V njej se skriva ljubezen, dobrota, mir, spoštovanje in razumevanje. To je čas, ki smo ga po malem vsi veseli. Res, da eni bolj, drugi manj, vendar vsi pričakujemo nekaj. Kaj? Da se družina zbere, da pod okrašeno smrekico najde vsak svoje darilce, v katerem se skrivajo tople nogavice ali šal ali pa rokavičke? Da se objamemo, skupaj povečerjamo in zapojemo Sveto noč? Ja, to je čar Božiča. Da zopet združi družino, ki je morda med letom pozabila drug na drugega. Upam, da ta večer ne bo nihče pozabljen. Da se bomo spomnili na koga in bomo vsaj v mislih z njim, če že drugače ne gre. Jaz bom. Tudi vi poskusite. Letos bo naš Božič drugačen, kot je bil prejšnja leta. Zbrala se bo družina, vendar v manjšem številu. Žal. Ampak zgleda, da tako mora biti. Imamo pa zato novega člana, ki je živahen za vse ostale. Naš pesjanči seveda. To bo njegov prvi Božič doma pri nas. Ne boste verjeli, ampak se veselim. Že sedaj si radovedno ogleduje adventni venček na mizi.

Zima bela

Zaprem oči ... ... sedim v dnevni sobi, tam nekje daleč stran od ponorelega sveta. Ob steni kamin. V njem prsketa ogenj in žarenje njega se vidi iz treh strani. Skozi okno se vidi, kako močno sneži. Ob oknu stoji ptičja krmilnica in opazujem, kako ptice veselo odnašajo semena v tem mrzlem zimskem jutru. V rokah imam vroč ingverjev čajek, ki mi ga skuha nekdo, ki skuha najboljšega na tem svetu. Mmmmmmmmmm. Pod nogami se mi gužva Natan, ki uživa ob toploti kamina. Konec sanj. Res je Natan in hoče ven. Rad bi lulat. Dovolimo si sanjati. To je zame hrana za dušo. Verjetno še za koga. Pa tale "ingverjev čajek". Res je zakon. Ogreje ti telo, ob njem malo zasanjaš, pa ti ogreje še dušo in srce. Skuhajte si ga kdaj. Ko ga enkrat piješ, hočeš še in še. Če ne veste kako, jaz ga takole: V literski lonec nalijem vodo, v njo narežem na koleščke približno 5 ali 6 cm ingverja. Dodam palčko in pol cimeta, ne sme biti mleti, ter 15 do 20 celih klinčkov. Vse skupaj mi vre deset m

Zgodba, ki jo piše ljubezen

...in ena od zvezdic mi sede na rame in vem, da prav malo gori tudi zame. Ko ponoči zrem v nebo in gledam, ter iščem zvezde, si mislim, pa sigurno ena sveti tudi zame. Pa razmišljam o imenih zvezd. Toliko jih je in če ima vsaka ime, je katera poimenovana tako kot jaz, ali pa mogoče vsaj podobno. Mogoče prej moje ime in na koncu ......star. Ali pa je bila, pa je že umrla. Verjetno bo tako. Zazrite se v nebo in boste videli koliko je zvezd v jasni noči. Kar izpodrivajo druga drugo. Zvezdice pa niso samo na nebu. So tudi na zemlji. Moj Natan je že ena od njih. Tudi kar žari, še podnevi. Pa ne žari samo meni. Tudi mojemu možu. Med njima se je zanetil pravi ogenj. Ogenj ljubezni in prijateljstva. Ko je bil pesjanči še majhen, ga je bil mož vesel, vendar ni bilo med njima prave iskrice. Če bi sam odločal, bi bila pri hiši druga pasma, vendar še ne sedaj. Enkrat... Natan je rastel, ljubezen pa tudi. Pričel ga je voditi v pasjo šolo, mu kupovati priboljške, ter vsak dan je bilo več ca