Preskoči na glavno vsebino

Božič

Božič. Kako mehka, čarobna beseda. V njej se skriva ljubezen, dobrota, mir, spoštovanje in razumevanje. To je čas, ki smo ga po malem vsi veseli. Res, da eni bolj, drugi manj, vendar vsi pričakujemo nekaj. Kaj? Da se družina zbere, da pod okrašeno smrekico najde vsak svoje darilce, v katerem se skrivajo tople nogavice ali šal ali pa rokavičke? Da se objamemo, skupaj povečerjamo in zapojemo Sveto noč? Ja, to je čar Božiča. Da zopet združi družino, ki je morda med letom pozabila drug na drugega. Upam, da ta večer ne bo nihče pozabljen. Da se bomo spomnili na koga in bomo vsaj v mislih z njim, če že drugače ne gre. Jaz bom. Tudi vi poskusite.
Letos bo naš Božič drugačen, kot je bil prejšnja leta. Zbrala se bo družina, vendar v manjšem številu. Žal. Ampak zgleda, da tako mora biti. Imamo pa zato novega člana, ki je živahen za vse ostale. Naš pesjanči seveda. To bo njegov prvi Božič doma pri nas. Ne boste verjeli, ampak se veselim. Že sedaj si radovedno ogleduje adventni venček na mizi. Pa ne, da bi vedel zakaj se gre. Po moje se mu zdi, da ga sploh nebi bilo težko razcefrati.
Z možem sta napeljevala lučke. Ne vprašajte. Povsod prvi zraven, povsod njegov radovedni nos. Glede na to, da sta bila dva in oba bolj nerodna, haha, jima je kar dobro uspelo. Saj veste, nekatere napake so tako zabavne, da jih je škoda narediti samo enkrat.
Kakorkoli že, sami ali pa z družino, lepo preživite ta čas in čar Božiča. Midva z Natanom bova.

                                                    Še naprej iščite modro, jasno nebo,
                                                    upajte, da bo sonce vzšlo,
                                                    še naprej prepevajte, ko ves svet vzdihuje
                                                    in neko jutro boste prispeli na cilj.








Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Bloodhound, krvosledec ali pes sv. Huberta - to je moj pes

Ljudje smo si različni. Zelo drugačni. Včasih se sprašujem kako je to čudno, pa vendarle smo vsi ljudje. Ne samo po videzu, tudi po karakterju. Veseli, čudni, turobni, tečni, radovedni, miroljubni, prepirljivci...in dobri po srcu. Razmišljam, da verjetno na podlagi tega izbereš tudi psa, za katerega nekako začutiš, da ti karakterno pripada. Jaz pravim, pes naj bo pes - velik. Če imam prav, še ne vem. Zakaj si ne bi izbrali majhnega ljubkega kužka, ki zaradi svoje majhnosti kar naprej tako simpatično laja in skače, ter ga lahko vzameš v naročje? Moj Nathan je pravo nasprotje. Se še spomnite junaka iz risanke po imenu Pluton? No, takšen je Nathan. Velik, simpatično neroden, dobrodušen, trmast, zadržan in pa seveda prijazen. Ne more biti sam, želi si bližino človeka. Da ne govorim o veselju, ko pride kdo od družinskih članov domov. Cvili, tuli in z laježem razlaga, kako je bil najbolj nesrečen pes na svetu. Z repom pa tako veselo in močno maha, da se mu zadnji del telesa kar pres
2 komentarja
Preberite več

V senci

Se sprašujete, ja kakšen naslov pa to sploh je? O, veliko pove, samo če malo razmisliš. Še niste bili nikoli v senci? Po moje je senc več. Recimo: Poleti, ko je dan najbolj vroč, ko sonce neusmiljeno pripeka, ko ne veš kam bi se skril pred vročino, takrat je najlepše v senci, v senci drevesa. Morda kakšne mogočne lipe, ki ima goste veje in polno drobnega listja. Pa še diši tako prijetno. Ali pa za hišo, kjer ste skriti pred soncem in ležite v mreži, ter se hladite s hladno pijačko. Z Natanom greva v gozd, kjer je tudi senca, saj je polno dreves in sonce ne pride blizu, saj so krošnje zelo visoko. Vidim, da drevesa kar tekmujejo, katero bo imelo više krošnjo, više proti nebu in soncu. Včasih se mi zdi, da sem sama senca, senca od človeka. Tavam brezciljno, ne vem kaj bi sama s sabo, nimam želja, sem brez vsake volje, brez upanja. Sama sebi sem v napoto. Česarkoli se lotim, mi ne uspe, ne vidim izhoda. Lahko bi rekla, da ne vidim lučke na koncu tunela. Se pogledam v ogledalo, vid
Objavite komentar
Preberite več

Zvit kot lisica

"Lisička je prav zvita zver..." Saj poznate to staro, lepo, otroško pesmico. Vsi smo se jo učili v šoli in peli pri glasbenem pouku. Takrat sem jo samo pela in ne razmišljala o njej. Sedaj pa razmišljam, kako je zvitost pri živalih zanimiva, res zanimiva. Ko si najmanj misliš in pričakuješ, ugotoviš, kako zvito je to napravljeno. Zelo dobro se znajdejo, sebi v prid. Pa ne misliti, da je to samo pri živalih. Ne veste kako zelo zviti smo ljudje. Sploh nekateri, so še posebej zviti. Vse sebi v prid. Naj bodo, naj nas vodijo žejne čez vodo. Mi bomo že kako. Ja, včasih ne moreš verjeti, da to stori nekdo, v katerega nekako verjameš. Po moje, ne moreš nikoli nekje v sebi, tega odpustiti. Verjetno je že tudi kdo od vas doživel, da šele čez čas ugotoviš, kakšna zvitost je bila. Pa si misliš, kako sem lahko takšen bedak. Eh, nič za to. Tudi lepe stvari se dogajajo. Meni že. In nimam časa sovražiti ljudi, ki me sovražijo, ker imam preveč dela z vračanjem ljubezni tistim, ki me ima
Objavite komentar
Preberite več