Zgodba, ki jo piše ljubezen

...in ena od zvezdic mi sede na rame in vem, da prav malo gori tudi zame.

Ko ponoči zrem v nebo in gledam, ter iščem zvezde, si mislim, pa sigurno ena sveti tudi zame. Pa razmišljam o imenih zvezd. Toliko jih je in če ima vsaka ime, je katera poimenovana tako kot jaz, ali pa mogoče vsaj podobno. Mogoče prej moje ime in na koncu ......star. Ali pa je bila, pa je že umrla. Verjetno bo tako. Zazrite se v nebo in boste videli koliko je zvezd v jasni noči. Kar izpodrivajo druga drugo.

Zvezdice pa niso samo na nebu. So tudi na zemlji. Moj Natan je že ena od njih. Tudi kar žari, še podnevi. Pa ne žari samo meni. Tudi mojemu možu. Med njima se je zanetil pravi ogenj. Ogenj ljubezni in prijateljstva.

Ko je bil pesjanči še majhen, ga je bil mož vesel, vendar ni bilo med njima prave iskrice. Če bi sam odločal, bi bila pri hiši druga pasma, vendar še ne sedaj. Enkrat...

Natan je rastel, ljubezen pa tudi. Pričel ga je voditi v pasjo šolo, mu kupovati priboljške, ter vsak dan je bilo več cartanja, božanja in sprehodov. Iz dneva v dan sta bila bolj povezana in vedno bolj navezana drug na drugega. Pesjanči ga je vzljubil, mož pa njega. Ko ju gledam sedaj, kar ne morem verjeti, kaj vse počneta skupaj. Garaža je od obeh. Vse kar dela, je Natan ob njem. V vsako zvrtano luknjo, v vsako prestavljeno stvar, radovedno porine svoj smrček. Mož potrpežljivo čaka, ga še zraven poboža in ko Natan vse prevoha, on dela naprej.

Ko je službeno odsoten več dni, ga vedno skrbi za psa, no tudi za mene. Natan kar naprej nosi njegove copate in pri vratih čaka kdaj bo prišel. Tudi zaspi pred vrati, da če pride, bo prvi ob njem, ker ga bodo vrata zbudila.

Videti bi morali kako se imata rada, kako ga Natan zasleduje in kakšni so njuni sprehodi. Včasih ne morem verjeti, da je pes tako zvest in vedno srečen ob njem. Če sedaj vprašam moža, ne bi zamenjal psa za nič na svetu. Sedaj je njegov, oziroma naš. Zadnjič, ko je mož odšel od mize za nekaj minutk, mu je Natan zmaknil debel kos domačega savinjskega želodca. Skril si ga je v gobček, a ga je izdal njegov veliki dudlček. Pod njegovo preveliko kožo okoli gobčka, se je svetil cel kos. Namesto, da bi ga kregal, je bilo smeha. No, vrniti mu ga je moral, ker red je pa red, ampak je po obrokih vse dobil nazaj. Je rekel, saj ni pes kriv, kriv sem jaz, ker sem mu nastavil. Pa še res je. Pa še veliko je dogodivščin med njima, a na koncu vidiš samo objem.

Vse življenje se je trudil, da bi bil dober človek. Kakorkoli, vedno mu ni uspelo. Konec koncev, bil je samo človek - ni bil pes.
                                         (Charles M. Schulz)