Preskoči na glavno vsebino

Zima bela


Zaprem oči ...
... sedim v dnevni sobi, tam nekje daleč stran od ponorelega sveta. Ob steni kamin. V njem prsketa ogenj in žarenje njega se vidi iz treh strani. Skozi okno se vidi, kako močno sneži. Ob oknu stoji ptičja krmilnica in opazujem, kako ptice veselo odnašajo semena v tem mrzlem zimskem jutru. V rokah imam vroč ingverjev čajek, ki mi ga skuha nekdo, ki skuha najboljšega na tem svetu. Mmmmmmmmmm. Pod nogami se mi gužva Natan, ki uživa ob toploti kamina.
Konec sanj.
Res je Natan in hoče ven. Rad bi lulat.
Dovolimo si sanjati. To je zame hrana za dušo. Verjetno še za koga. Pa tale "ingverjev čajek". Res je zakon. Ogreje ti telo, ob njem malo zasanjaš, pa ti ogreje še dušo in srce.
Skuhajte si ga kdaj. Ko ga enkrat piješ, hočeš še in še. Če ne veste kako, jaz ga takole:
V literski lonec nalijem vodo, v njo narežem na koleščke približno 5 ali 6 cm ingverja. Dodam palčko in pol cimeta, ne sme biti mleti, ter 15 do 20 celih klinčkov. Vse skupaj mi vre deset minut ali več. V lonček, iz katerega bom pila, stisnem pol limone in dam eno konkretno veliko žlico medu. Po vsem tem prelijem vroč, vroč čaj. Zmešam in srebam vročega. Zame mora biti zelo vroč. Poskusite, res je zelo dobro. Če je dovolj vsega, ima zelo poln okus.
Ko sem pa že pri zimi, moram povedati, da pesjanči obožuje sneg. Skače, gobček tišči v njega, koplje luknje in sploh ga ne zebe. No, saj res, koga bi pa zeblo pri takšnem norenju. Na sprehodu je tako užival in norel, da je povodec utrgal. Ne vem, kako mu je to ratalo, samo vem, da ko je ugotovil, da je svoboden, je tako tekel po snegu, da se je dobesedno sneg kadil za njim. Kljub temu, da sem bila jezna nanj, ker potem ni ubogal, sem se pošteno nasmejala njegovi nerodnosti.
Pa še en odlomek iz pesmi meni ljubega Ferija Lainščka:

                                                     Pozabi. Pozabi, če moreš,
                                                     na drobno snežinko na dlani.
                                                     Že kmalu se v solzo spreminja,
                                                     ko tiho te prosim ostani...







Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Bloodhound, krvosledec ali pes sv. Huberta - to je moj pes

Ljudje smo si različni. Zelo drugačni. Včasih se sprašujem kako je to čudno, pa vendarle smo vsi ljudje. Ne samo po videzu, tudi po karakterju. Veseli, čudni, turobni, tečni, radovedni, miroljubni, prepirljivci...in dobri po srcu. Razmišljam, da verjetno na podlagi tega izbereš tudi psa, za katerega nekako začutiš, da ti karakterno pripada. Jaz pravim, pes naj bo pes - velik. Če imam prav, še ne vem. Zakaj si ne bi izbrali majhnega ljubkega kužka, ki zaradi svoje majhnosti kar naprej tako simpatično laja in skače, ter ga lahko vzameš v naročje? Moj Nathan je pravo nasprotje. Se še spomnite junaka iz risanke po imenu Pluton? No, takšen je Nathan. Velik, simpatično neroden, dobrodušen, trmast, zadržan in pa seveda prijazen. Ne more biti sam, želi si bližino človeka. Da ne govorim o veselju, ko pride kdo od družinskih članov domov. Cvili, tuli in z laježem razlaga, kako je bil najbolj nesrečen pes na svetu. Z repom pa tako veselo in močno maha, da se mu zadnji del telesa kar pres
2 komentarja
Preberite več

V senci

Se sprašujete, ja kakšen naslov pa to sploh je? O, veliko pove, samo če malo razmisliš. Še niste bili nikoli v senci? Po moje je senc več. Recimo: Poleti, ko je dan najbolj vroč, ko sonce neusmiljeno pripeka, ko ne veš kam bi se skril pred vročino, takrat je najlepše v senci, v senci drevesa. Morda kakšne mogočne lipe, ki ima goste veje in polno drobnega listja. Pa še diši tako prijetno. Ali pa za hišo, kjer ste skriti pred soncem in ležite v mreži, ter se hladite s hladno pijačko. Z Natanom greva v gozd, kjer je tudi senca, saj je polno dreves in sonce ne pride blizu, saj so krošnje zelo visoko. Vidim, da drevesa kar tekmujejo, katero bo imelo više krošnjo, više proti nebu in soncu. Včasih se mi zdi, da sem sama senca, senca od človeka. Tavam brezciljno, ne vem kaj bi sama s sabo, nimam želja, sem brez vsake volje, brez upanja. Sama sebi sem v napoto. Česarkoli se lotim, mi ne uspe, ne vidim izhoda. Lahko bi rekla, da ne vidim lučke na koncu tunela. Se pogledam v ogledalo, vid
Objavite komentar
Preberite več

Zvit kot lisica

"Lisička je prav zvita zver..." Saj poznate to staro, lepo, otroško pesmico. Vsi smo se jo učili v šoli in peli pri glasbenem pouku. Takrat sem jo samo pela in ne razmišljala o njej. Sedaj pa razmišljam, kako je zvitost pri živalih zanimiva, res zanimiva. Ko si najmanj misliš in pričakuješ, ugotoviš, kako zvito je to napravljeno. Zelo dobro se znajdejo, sebi v prid. Pa ne misliti, da je to samo pri živalih. Ne veste kako zelo zviti smo ljudje. Sploh nekateri, so še posebej zviti. Vse sebi v prid. Naj bodo, naj nas vodijo žejne čez vodo. Mi bomo že kako. Ja, včasih ne moreš verjeti, da to stori nekdo, v katerega nekako verjameš. Po moje, ne moreš nikoli nekje v sebi, tega odpustiti. Verjetno je že tudi kdo od vas doživel, da šele čez čas ugotoviš, kakšna zvitost je bila. Pa si misliš, kako sem lahko takšen bedak. Eh, nič za to. Tudi lepe stvari se dogajajo. Meni že. In nimam časa sovražiti ljudi, ki me sovražijo, ker imam preveč dela z vračanjem ljubezni tistim, ki me ima
Objavite komentar
Preberite več