Noč se je prevesila v jutro. Ponedeljkovo jutro. Ob sedmih me s svojim smrčkom prebudi pesjanček. Stoji ob postelji, me gleda in si misli: "No Joli, a bo kaj, ali bom moral sam lulat?!"
Glavobol se me je lotil in vse me je bolelo. Odpornost na manj kot nuli. Celo malce vročine. O, kako bi še spala, se z odejo pokrila čez glavo in že me ni. Kaj pa Natan? Mož je v službi, sama sva. Nič, vstati bo treba. Še dobro, da imam službo popoldan. Napravim si topel napitek Lekadol-c, skuham si kavico. Natanu spečem jajčko za zajtrk in se grem obleči. Pesjanči pa potrpežljivo sedi, me gleda in čaka. Ko pijem kavo, se mi usede k nogam tako blizu, da mi jih skoraj odrine. Samo da se me dotika, pa je vse v redu. Vedno je tako priden. Kmalu se vstanem in greva. Točno ve, da je treba proti avtu. Tam me počaka, da mu odprem vrata in že se peljeva proti gozdu. Ko parkirava in stopiva iz avta, slišim nek čuden zvok v zraku. Pogledam kaj bi to bilo, pa vidim žolno, ki prileti na vejo. Vedno sem razmišljala, kakšno žgolenje ima žolna?! Nisem vedela in sedaj sem končno slišala. Ni žvižganje, ni petje, ampak čisto drugače in ne znam opisati, oziroma se ne da. Je pa res zanimivo. Lahko pa, da s tem zvokom išče družico za v gnezdo, za to pomlad. Morda.
Natan vsega tega seveda ni slišal, ker je moral okrog avta vse prevohljati, da slučajno kaj ne zamudi. Za tem pa seveda lulanje in še kaj drugega.
No, narava še vedno spi, vendar tu in tam pa že vidiš prve znanilce pomladi in pod nos ti prinese tisti pomladni vonj, ko začutiš, da počasi bo pa morala zima spakirati tiste ledene potovalke in se odpraviti na drug konec sveta.
No, ko sem takole v naravi in opazujem to in ono, kar pozabim, da sem bolna. Najbolj sem se razveselila, ko sem opazila prve bele bučke, ki so boječe pokukale iz zamrznjene zemlje. Zvončki seveda. Sredi žuborečega potočka sva jih opazila cel šop. Včeraj jih še ni bilo. Kar nasmeh se mi je prikradel na usta in z zaprtimi očmi sem videla, kako se bo travnik kar hitro pobelil z njimi. Srce se kar razneži in volja pride kar sama od sebe. Potem pa naj kdo reče, da narava ne zdravi. Pa še kako! Pojdite tudi vi in poglejte, če so se tudi v vašem kraju že pokazali zvončki iz zemlje. Toliko da veste, tudi žafran je že, pa trobentice in tisti divji teloh tudi.
Dva dni nazaj je Natan raziskoval tudi Italijansko podeželje. Tam že močno cveti forzicija po vrtovih. Topleje imajo in vse prej zacveti kot pri nas.
In za zaključek ne morem brez Ferija Lainščka seveda.
Sije naj sonce in pride pomlad,
jug naj odtaja na srcu pečat,
koža naj njena omamno diši,
princ naj jo najde in naj jo zbudi...
Komentarji
Objavite komentar