Preskoči na glavno vsebino

Malo bolno

Noč se je prevesila v jutro. Ponedeljkovo jutro. Ob sedmih me s svojim smrčkom prebudi pesjanček. Stoji ob postelji, me gleda in si misli: "No Joli, a bo kaj, ali bom moral sam lulat?!"
Glavobol se me je lotil in vse me je bolelo. Odpornost na manj kot nuli. Celo malce vročine. O, kako bi še spala, se z odejo pokrila čez glavo in že me ni. Kaj pa Natan? Mož je v službi, sama sva. Nič, vstati bo treba. Še dobro, da imam službo popoldan. Napravim si topel napitek Lekadol-c, skuham si kavico. Natanu spečem jajčko za zajtrk in se grem obleči. Pesjanči pa potrpežljivo sedi, me gleda in čaka. Ko pijem kavo, se mi usede k nogam tako blizu, da mi jih skoraj odrine. Samo da se me dotika, pa je vse v redu. Vedno je tako priden. Kmalu se vstanem in greva. Točno ve, da je treba proti avtu. Tam me počaka, da mu odprem vrata in že se peljeva proti gozdu. Ko parkirava in stopiva iz avta, slišim nek čuden zvok v zraku. Pogledam kaj bi to bilo, pa vidim žolno, ki prileti na vejo. Vedno sem razmišljala, kakšno žgolenje ima žolna?! Nisem vedela in sedaj sem končno slišala. Ni žvižganje, ni petje, ampak čisto drugače in ne znam opisati, oziroma se ne da. Je pa res zanimivo. Lahko pa, da s tem zvokom išče družico za v gnezdo, za to pomlad. Morda.
Natan vsega tega seveda ni slišal, ker je moral okrog avta vse prevohljati, da slučajno kaj ne zamudi. Za tem pa seveda lulanje in še kaj drugega.
No, narava še vedno spi, vendar tu in tam pa že vidiš prve znanilce pomladi in pod nos ti prinese tisti pomladni vonj, ko začutiš, da počasi bo pa morala zima spakirati tiste ledene potovalke in se odpraviti na drug konec sveta.
No, ko sem takole v naravi in opazujem to in ono, kar pozabim, da sem bolna. Najbolj sem se razveselila, ko sem opazila prve bele bučke, ki so boječe pokukale iz zamrznjene zemlje. Zvončki seveda. Sredi žuborečega potočka sva jih opazila cel šop. Včeraj jih še ni bilo. Kar nasmeh se mi je prikradel na usta in z zaprtimi očmi sem videla, kako se bo travnik kar hitro pobelil z njimi. Srce se kar razneži in volja pride kar sama od sebe. Potem pa naj kdo reče, da narava ne zdravi. Pa še kako! Pojdite tudi vi in poglejte, če so se tudi v vašem kraju že pokazali zvončki iz zemlje. Toliko da veste, tudi žafran je že, pa trobentice in tisti divji teloh tudi.
Dva dni nazaj je Natan raziskoval tudi Italijansko podeželje. Tam že močno cveti forzicija po vrtovih. Topleje imajo in vse prej zacveti kot pri nas.
In za zaključek ne morem brez Ferija Lainščka seveda.

                                                     Sije naj sonce in pride pomlad,
                                                     jug naj odtaja na srcu pečat,
                                                     koža naj njena omamno diši,
                                                     princ naj jo najde in naj jo zbudi...






Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Bloodhound, krvosledec ali pes sv. Huberta - to je moj pes

Ljudje smo si različni. Zelo drugačni. Včasih se sprašujem kako je to čudno, pa vendarle smo vsi ljudje. Ne samo po videzu, tudi po karakterju. Veseli, čudni, turobni, tečni, radovedni, miroljubni, prepirljivci...in dobri po srcu. Razmišljam, da verjetno na podlagi tega izbereš tudi psa, za katerega nekako začutiš, da ti karakterno pripada. Jaz pravim, pes naj bo pes - velik. Če imam prav, še ne vem. Zakaj si ne bi izbrali majhnega ljubkega kužka, ki zaradi svoje majhnosti kar naprej tako simpatično laja in skače, ter ga lahko vzameš v naročje? Moj Nathan je pravo nasprotje. Se še spomnite junaka iz risanke po imenu Pluton? No, takšen je Nathan. Velik, simpatično neroden, dobrodušen, trmast, zadržan in pa seveda prijazen. Ne more biti sam, želi si bližino človeka. Da ne govorim o veselju, ko pride kdo od družinskih članov domov. Cvili, tuli in z laježem razlaga, kako je bil najbolj nesrečen pes na svetu. Z repom pa tako veselo in močno maha, da se mu zadnji del telesa kar pres

V senci

Se sprašujete, ja kakšen naslov pa to sploh je? O, veliko pove, samo če malo razmisliš. Še niste bili nikoli v senci? Po moje je senc več. Recimo: Poleti, ko je dan najbolj vroč, ko sonce neusmiljeno pripeka, ko ne veš kam bi se skril pred vročino, takrat je najlepše v senci, v senci drevesa. Morda kakšne mogočne lipe, ki ima goste veje in polno drobnega listja. Pa še diši tako prijetno. Ali pa za hišo, kjer ste skriti pred soncem in ležite v mreži, ter se hladite s hladno pijačko. Z Natanom greva v gozd, kjer je tudi senca, saj je polno dreves in sonce ne pride blizu, saj so krošnje zelo visoko. Vidim, da drevesa kar tekmujejo, katero bo imelo više krošnjo, više proti nebu in soncu. Včasih se mi zdi, da sem sama senca, senca od človeka. Tavam brezciljno, ne vem kaj bi sama s sabo, nimam želja, sem brez vsake volje, brez upanja. Sama sebi sem v napoto. Česarkoli se lotim, mi ne uspe, ne vidim izhoda. Lahko bi rekla, da ne vidim lučke na koncu tunela. Se pogledam v ogledalo, vid

Zvit kot lisica

"Lisička je prav zvita zver..." Saj poznate to staro, lepo, otroško pesmico. Vsi smo se jo učili v šoli in peli pri glasbenem pouku. Takrat sem jo samo pela in ne razmišljala o njej. Sedaj pa razmišljam, kako je zvitost pri živalih zanimiva, res zanimiva. Ko si najmanj misliš in pričakuješ, ugotoviš, kako zvito je to napravljeno. Zelo dobro se znajdejo, sebi v prid. Pa ne misliti, da je to samo pri živalih. Ne veste kako zelo zviti smo ljudje. Sploh nekateri, so še posebej zviti. Vse sebi v prid. Naj bodo, naj nas vodijo žejne čez vodo. Mi bomo že kako. Ja, včasih ne moreš verjeti, da to stori nekdo, v katerega nekako verjameš. Po moje, ne moreš nikoli nekje v sebi, tega odpustiti. Verjetno je že tudi kdo od vas doživel, da šele čez čas ugotoviš, kakšna zvitost je bila. Pa si misliš, kako sem lahko takšen bedak. Eh, nič za to. Tudi lepe stvari se dogajajo. Meni že. In nimam časa sovražiti ljudi, ki me sovražijo, ker imam preveč dela z vračanjem ljubezni tistim, ki me ima