Preskoči na glavno vsebino

Ah, ta ljubezen

Vprašali so jo: "Zakaj ga ljubiš, če veš, da ne bo nikoli tvoj?"
Odgovorila je: "Zakaj dihate, če veste, da boste umrli?"

Oh, ta ljubezen. Eliksir življenja. Je kot izvir, ki nikoli ne pojenja. Lahko te ujame kot orel v svoje kremplje in potisne na rob prepada. Lahko pa ustavlja ure in ustvarja nepozabne trenutke, ki jih nikoli ni dovolj. Naredi te popolnega, srečnega, ljubljenega. Zavedati se začneš, kako lepo je življenje. Nikoli nisi sam. Prava ljubezen ne pomeni, da si neločljiv. Pomeni, da ko si narazen, se nič ne spremeni. Tisti, ki te ljubi, ti pokaže sonce na oblačnem nebu in ti ga vidiš. Tako verjame vate, da začneš verjeti tudi sam. In najpomembnejše, napake, ki misliš da jih imaš, so za njega nekaj, kar te krasi.
Mala deklica je vprašala svojega malo starejšega brata: Kaj je ljubezen? In ta ji odgovori: Ljubezen je, ko meni vsak dan kradeš čokolado iz šolske torbe, a jo jaz še vedno dajem in puščam na istem mestu.
Tudi živali imajo rade. Rade imajo nas, ljudi. To vidim pri mojemu pesjančku. Ni važna ura, ni važno ali je jutro, večer ali pa noč. Na vsakem koraku pokaže, kako me ima rad. Samo da se dotakne, da se stisne, da ga pobožam, pa se že topi od ljubezni. Res nisem vedela, da so živali sposobne dajati toliko ljubezni. Da te lahko en pes tako razveseli s tistim prikupnim mahanjem z repom. Nikoli mu nisi odveč, nikoli v napoto. Živi za to, da ti podari srce. Kako ga potem nebi imel rad?
Ljubezen pa ni, da samo jemljemo, moramo tudi dajati. Če vam jaz zaupam, sem srečnejša, če nekoga osrečim ali pa če mu nekaj dam, kot pa če dobim. Seveda sem vesela, če kaj dobim, se razume. Veste kako se dobro počutiš, če nekomu nekaj daš in je tega zelo vesel. Pravi balzam za dušo. Lahko je to samo šopek travniškega cvetja, lahko so samo dve besedi napisani na starem papirju.
Boste rekli, da je ljubezen samo ena beseda in nič drugega. Pa še res je, ampak samo do takrat, dokler ti ne pride nekdo nasproti in da tej besedi pomen. 
Pa boste rekli, da je ljubezen samo za mlade. Ne, nikoli ne moreš vedeti kdaj te najde in nikoli nisi toliko star, da bi se ji uprl.
Pa boste rekli, da ljubezen boli. Ne, ne boli ljubezen, ljubezen je nekaj čudovitega. Boli tisto potem, ko se ne reče več ljubezen. To je pa razlika.
 
Želim vam, da vas nekega dne nekdo tako zelo objame, da se bodo vsi vaši zlomljeni deli popolnoma zacelili.










Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Bloodhound, krvosledec ali pes sv. Huberta - to je moj pes

Ljudje smo si različni. Zelo drugačni. Včasih se sprašujem kako je to čudno, pa vendarle smo vsi ljudje. Ne samo po videzu, tudi po karakterju. Veseli, čudni, turobni, tečni, radovedni, miroljubni, prepirljivci...in dobri po srcu. Razmišljam, da verjetno na podlagi tega izbereš tudi psa, za katerega nekako začutiš, da ti karakterno pripada. Jaz pravim, pes naj bo pes - velik. Če imam prav, še ne vem. Zakaj si ne bi izbrali majhnega ljubkega kužka, ki zaradi svoje majhnosti kar naprej tako simpatično laja in skače, ter ga lahko vzameš v naročje? Moj Nathan je pravo nasprotje. Se še spomnite junaka iz risanke po imenu Pluton? No, takšen je Nathan. Velik, simpatično neroden, dobrodušen, trmast, zadržan in pa seveda prijazen. Ne more biti sam, želi si bližino človeka. Da ne govorim o veselju, ko pride kdo od družinskih članov domov. Cvili, tuli in z laježem razlaga, kako je bil najbolj nesrečen pes na svetu. Z repom pa tako veselo in močno maha, da se mu zadnji del telesa kar pres
2 komentarja
Preberite več

V senci

Se sprašujete, ja kakšen naslov pa to sploh je? O, veliko pove, samo če malo razmisliš. Še niste bili nikoli v senci? Po moje je senc več. Recimo: Poleti, ko je dan najbolj vroč, ko sonce neusmiljeno pripeka, ko ne veš kam bi se skril pred vročino, takrat je najlepše v senci, v senci drevesa. Morda kakšne mogočne lipe, ki ima goste veje in polno drobnega listja. Pa še diši tako prijetno. Ali pa za hišo, kjer ste skriti pred soncem in ležite v mreži, ter se hladite s hladno pijačko. Z Natanom greva v gozd, kjer je tudi senca, saj je polno dreves in sonce ne pride blizu, saj so krošnje zelo visoko. Vidim, da drevesa kar tekmujejo, katero bo imelo više krošnjo, više proti nebu in soncu. Včasih se mi zdi, da sem sama senca, senca od človeka. Tavam brezciljno, ne vem kaj bi sama s sabo, nimam želja, sem brez vsake volje, brez upanja. Sama sebi sem v napoto. Česarkoli se lotim, mi ne uspe, ne vidim izhoda. Lahko bi rekla, da ne vidim lučke na koncu tunela. Se pogledam v ogledalo, vid
Objavite komentar
Preberite več

Zvit kot lisica

"Lisička je prav zvita zver..." Saj poznate to staro, lepo, otroško pesmico. Vsi smo se jo učili v šoli in peli pri glasbenem pouku. Takrat sem jo samo pela in ne razmišljala o njej. Sedaj pa razmišljam, kako je zvitost pri živalih zanimiva, res zanimiva. Ko si najmanj misliš in pričakuješ, ugotoviš, kako zvito je to napravljeno. Zelo dobro se znajdejo, sebi v prid. Pa ne misliti, da je to samo pri živalih. Ne veste kako zelo zviti smo ljudje. Sploh nekateri, so še posebej zviti. Vse sebi v prid. Naj bodo, naj nas vodijo žejne čez vodo. Mi bomo že kako. Ja, včasih ne moreš verjeti, da to stori nekdo, v katerega nekako verjameš. Po moje, ne moreš nikoli nekje v sebi, tega odpustiti. Verjetno je že tudi kdo od vas doživel, da šele čez čas ugotoviš, kakšna zvitost je bila. Pa si misliš, kako sem lahko takšen bedak. Eh, nič za to. Tudi lepe stvari se dogajajo. Meni že. In nimam časa sovražiti ljudi, ki me sovražijo, ker imam preveč dela z vračanjem ljubezni tistim, ki me ima
Objavite komentar
Preberite več