Preskoči na glavno vsebino

Nekdo, ki ga želiš videti. Nekaj, kar želiš imeti.

Imate v mislih koga, ki ga želite videti, se srečati z njim? Mu pogledati v oči in čutiti neko bližino? Mu seči  v roko in začutiti, kot da se poznata že tisoč let?
Dolgo sem si že želela nekako bliže videti Ferija Lainščka. Sedaj mi je to uspelo, ker je imel s pevko Ditko v Celju večer poezije. Bilo mi je čudovito, ko je s tistim svojim prijetnim glasom bral pesmi, ki jih je napisal.
V njem je umirjenost, kot bi se po njem pretakala Mura. Ko vidiš njega, začutiš prekmurje. V mislih vidiš ravnice, potoke, ki se potrpežljivo in umirjeno vijejo med polji. Začutiš tišino narave. Vidiš večnega romantika. Vidiš nekaj, kar ne vidiš vedno. Umirjenost. Kljub ljudem okrog njega, ne vidiš napihnjenosti in ne glasnosti. Umirjen, zadržan, prijazen. Človek, ki mi je v določenih stvareh za vzgled. Je drugačen in ima svoje sanje.
Pomislite, verjetno je nekje nekdo, ki ga želite videti. Morda bo pa že jutri prilika, da se vam želja izpolni.
Kaj pa nekaj, kar želite imeti?
Jaz sem si želela pesjančka. Dolgo, dolgo sem si po tihem želela. Pa pride čas, ko se ti želja izpolni. Vsaka se ne more. Kaj vse si človek želi imeti! Včasih malo preveč, pa nas hitro življenje ohladi. Želje pa vseeno moramo imeti. Veste kdaj pravijo, da si star?! Takrat, ko imaš več spominov kot želja. Zato pa pazite, da se prehitro ne postarate.
Bodimo potrpežljivi z željami. Ne prehitevajmo dogodkov, ker gre vse neko usojeno pot. In nekoč ... bo prišel za vse nas, dan najlepših sanj.
                                                           Pridi ljuba, pridi zdaj,
                                                           greva čez ravnice,
                                                           sama bova sredi trav
                                                           in nad nama ptice.
                                                                         -
                                                           Pridi ljubi, pridi zdaj,
                                                           greva tja do Mure,
                                                           voda tam poganja mlin
                                                           in ustavlja ure.
                                                                                 Feri Lainšček







Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Bloodhound, krvosledec ali pes sv. Huberta - to je moj pes

Ljudje smo si različni. Zelo drugačni. Včasih se sprašujem kako je to čudno, pa vendarle smo vsi ljudje. Ne samo po videzu, tudi po karakterju. Veseli, čudni, turobni, tečni, radovedni, miroljubni, prepirljivci...in dobri po srcu. Razmišljam, da verjetno na podlagi tega izbereš tudi psa, za katerega nekako začutiš, da ti karakterno pripada. Jaz pravim, pes naj bo pes - velik. Če imam prav, še ne vem. Zakaj si ne bi izbrali majhnega ljubkega kužka, ki zaradi svoje majhnosti kar naprej tako simpatično laja in skače, ter ga lahko vzameš v naročje? Moj Nathan je pravo nasprotje. Se še spomnite junaka iz risanke po imenu Pluton? No, takšen je Nathan. Velik, simpatično neroden, dobrodušen, trmast, zadržan in pa seveda prijazen. Ne more biti sam, želi si bližino človeka. Da ne govorim o veselju, ko pride kdo od družinskih članov domov. Cvili, tuli in z laježem razlaga, kako je bil najbolj nesrečen pes na svetu. Z repom pa tako veselo in močno maha, da se mu zadnji del telesa kar pres

V senci

Se sprašujete, ja kakšen naslov pa to sploh je? O, veliko pove, samo če malo razmisliš. Še niste bili nikoli v senci? Po moje je senc več. Recimo: Poleti, ko je dan najbolj vroč, ko sonce neusmiljeno pripeka, ko ne veš kam bi se skril pred vročino, takrat je najlepše v senci, v senci drevesa. Morda kakšne mogočne lipe, ki ima goste veje in polno drobnega listja. Pa še diši tako prijetno. Ali pa za hišo, kjer ste skriti pred soncem in ležite v mreži, ter se hladite s hladno pijačko. Z Natanom greva v gozd, kjer je tudi senca, saj je polno dreves in sonce ne pride blizu, saj so krošnje zelo visoko. Vidim, da drevesa kar tekmujejo, katero bo imelo više krošnjo, više proti nebu in soncu. Včasih se mi zdi, da sem sama senca, senca od človeka. Tavam brezciljno, ne vem kaj bi sama s sabo, nimam želja, sem brez vsake volje, brez upanja. Sama sebi sem v napoto. Česarkoli se lotim, mi ne uspe, ne vidim izhoda. Lahko bi rekla, da ne vidim lučke na koncu tunela. Se pogledam v ogledalo, vid

Zvit kot lisica

"Lisička je prav zvita zver..." Saj poznate to staro, lepo, otroško pesmico. Vsi smo se jo učili v šoli in peli pri glasbenem pouku. Takrat sem jo samo pela in ne razmišljala o njej. Sedaj pa razmišljam, kako je zvitost pri živalih zanimiva, res zanimiva. Ko si najmanj misliš in pričakuješ, ugotoviš, kako zvito je to napravljeno. Zelo dobro se znajdejo, sebi v prid. Pa ne misliti, da je to samo pri živalih. Ne veste kako zelo zviti smo ljudje. Sploh nekateri, so še posebej zviti. Vse sebi v prid. Naj bodo, naj nas vodijo žejne čez vodo. Mi bomo že kako. Ja, včasih ne moreš verjeti, da to stori nekdo, v katerega nekako verjameš. Po moje, ne moreš nikoli nekje v sebi, tega odpustiti. Verjetno je že tudi kdo od vas doživel, da šele čez čas ugotoviš, kakšna zvitost je bila. Pa si misliš, kako sem lahko takšen bedak. Eh, nič za to. Tudi lepe stvari se dogajajo. Meni že. In nimam časa sovražiti ljudi, ki me sovražijo, ker imam preveč dela z vračanjem ljubezni tistim, ki me ima