Preskoči na glavno vsebino

Polna luna

Ne, ne mislim indijanskega imena. Mislim tisto polno luno, tam na nebu. Tisto žarečo in veliko kroglo, za katero se kar čudim, da ne pade na zemljo. Le kako ji rata obstati tam gori na nebu in nas vse motiti tako ali drugače. Kapo dol pred njo, pred to gospo. Ja seveda, ženska je, pa ji rata, boste rekli. O ne, ima zanimivost, da se spreminja iz nje v njega. Luna in mesec mislim.
Pa jo gledam in si mislim: O luna, ko bi jaz imela vsaj enkrat takšno moč kot ti. Verjemi mi, veliko bi spremenila. Pa ne samo na zunaj, tudi v glavi koga bi kaj obrnila, mu oči odprla...
Pravijo, da je luna prijateljica osamljenih. Z njo se lahko pogovarjajo. In koliko pesmi opeva to veličastno kroglo na nočnem nebu. Meni je všeč tista od Čukov, "Ti luna nagajiva". Vedno jo pojem zraven, ko jo slišim.
Indijanska legenda pravi, da sta bila luna in sonce nekoč zakonski par. A sonce soprogi ni bilo pripravljeno odstopiti toplote. Jo je raje namenilo svojim otrokom - ljudem. Luno je iz objestnosti zabrisalo v ribnik, zato ta, vse od takrat, ponižno kaže svoj z blatom zabrisani obraz, pa še to samo ponoči.
 Dobri so ti indijanci. Toliko imajo legend in tako zelo so povezani z naravo, da jim včasih kar zavidam. Tudi jaz bi kdaj pokadila tisto njihovo pipo miru. In če bi me oni poimenovali, bi sigurno bila Polna luna iz Ljubečne, hahaha.
Vas je že kdaj nosila luna? Ste v spanju hodili po strehi? Ljudje smo polni teh zgodb.
Natana je tako nosila ponoči, da verjeti ne morem. Ob enajstih se prebudi in gre stati k vratom. Sem mislila, da ga lulat tišči, pa ga spustim ven. Nič od tega. On teče k vratom ograje in gleda nekam v daljavo. Spet teče do drugih vrat in gleda zopet nekam tja. Kar nekam ga je vleklo, kar nekam bi šel... Kam? Ga kličem v hišo in po nekaj časa le pride. Teče k oknu, sprednje tačke na polico in gleda nekam, nekaj ven. Teka od vrat do vrat, od okna do okna. Trajalo je kakšne pol ure. Me je že bilo strah, da kaj čuti, sluti. Da bo kdo umrl, da bo potres... Tisoč misli sem imela v glavi in kar malce sem se čudno počutila. No, pa se le umiri in zaspi. Zjutraj pa pomislim, ajaaaa, polna luna je, to je to. Res se ga je dobro lotila.
Kakor koli, nas nosi ali ne, pogled v nebo je pa krasen. Ob naslednji polni luni stopite za nekaj časa ponoči ven in se napolnite z energijo, ki jo oddaja. Boste videli, kako manj boste utrujeni.

"Ne sanjajte svojega življenja, ampak živite svoje sanje, če je le možno. Marsikdo ne more."









Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Bloodhound, krvosledec ali pes sv. Huberta - to je moj pes

Ljudje smo si različni. Zelo drugačni. Včasih se sprašujem kako je to čudno, pa vendarle smo vsi ljudje. Ne samo po videzu, tudi po karakterju. Veseli, čudni, turobni, tečni, radovedni, miroljubni, prepirljivci...in dobri po srcu. Razmišljam, da verjetno na podlagi tega izbereš tudi psa, za katerega nekako začutiš, da ti karakterno pripada. Jaz pravim, pes naj bo pes - velik. Če imam prav, še ne vem. Zakaj si ne bi izbrali majhnega ljubkega kužka, ki zaradi svoje majhnosti kar naprej tako simpatično laja in skače, ter ga lahko vzameš v naročje? Moj Nathan je pravo nasprotje. Se še spomnite junaka iz risanke po imenu Pluton? No, takšen je Nathan. Velik, simpatično neroden, dobrodušen, trmast, zadržan in pa seveda prijazen. Ne more biti sam, želi si bližino človeka. Da ne govorim o veselju, ko pride kdo od družinskih članov domov. Cvili, tuli in z laježem razlaga, kako je bil najbolj nesrečen pes na svetu. Z repom pa tako veselo in močno maha, da se mu zadnji del telesa kar pres
2 komentarja
Preberite več

V senci

Se sprašujete, ja kakšen naslov pa to sploh je? O, veliko pove, samo če malo razmisliš. Še niste bili nikoli v senci? Po moje je senc več. Recimo: Poleti, ko je dan najbolj vroč, ko sonce neusmiljeno pripeka, ko ne veš kam bi se skril pred vročino, takrat je najlepše v senci, v senci drevesa. Morda kakšne mogočne lipe, ki ima goste veje in polno drobnega listja. Pa še diši tako prijetno. Ali pa za hišo, kjer ste skriti pred soncem in ležite v mreži, ter se hladite s hladno pijačko. Z Natanom greva v gozd, kjer je tudi senca, saj je polno dreves in sonce ne pride blizu, saj so krošnje zelo visoko. Vidim, da drevesa kar tekmujejo, katero bo imelo više krošnjo, više proti nebu in soncu. Včasih se mi zdi, da sem sama senca, senca od človeka. Tavam brezciljno, ne vem kaj bi sama s sabo, nimam želja, sem brez vsake volje, brez upanja. Sama sebi sem v napoto. Česarkoli se lotim, mi ne uspe, ne vidim izhoda. Lahko bi rekla, da ne vidim lučke na koncu tunela. Se pogledam v ogledalo, vid
Objavite komentar
Preberite več

Zvit kot lisica

"Lisička je prav zvita zver..." Saj poznate to staro, lepo, otroško pesmico. Vsi smo se jo učili v šoli in peli pri glasbenem pouku. Takrat sem jo samo pela in ne razmišljala o njej. Sedaj pa razmišljam, kako je zvitost pri živalih zanimiva, res zanimiva. Ko si najmanj misliš in pričakuješ, ugotoviš, kako zvito je to napravljeno. Zelo dobro se znajdejo, sebi v prid. Pa ne misliti, da je to samo pri živalih. Ne veste kako zelo zviti smo ljudje. Sploh nekateri, so še posebej zviti. Vse sebi v prid. Naj bodo, naj nas vodijo žejne čez vodo. Mi bomo že kako. Ja, včasih ne moreš verjeti, da to stori nekdo, v katerega nekako verjameš. Po moje, ne moreš nikoli nekje v sebi, tega odpustiti. Verjetno je že tudi kdo od vas doživel, da šele čez čas ugotoviš, kakšna zvitost je bila. Pa si misliš, kako sem lahko takšen bedak. Eh, nič za to. Tudi lepe stvari se dogajajo. Meni že. In nimam časa sovražiti ljudi, ki me sovražijo, ker imam preveč dela z vračanjem ljubezni tistim, ki me ima
Objavite komentar
Preberite več