Preskoči na glavno vsebino

Moj Nathan

Moj pesjanči ima nekaj, kar mogoče mnogim ljudem manjka. Je zvest, hvaležen in ima karakter. Sedaj je že velik, vendar še ne odrastel. Star je devetnajst mesecev. Bom rekla, da mi deluje glede na starost in obnašanje, kot srednješolec. Seveda, daleč od odraslosti. Ti veliki psi, po moje odraščajo dlje kot manjši. Vsaj Nathan. Ta, krepko čez šestdeset kilogramski pesjan, je tako močen, da če nisi pripravljen, ko zagleda mačko, letiš z njim na čelu, za njo. Pa veste kako to zgleda? Imam rajši, da ne vidite. Ampak, on ne  teče za mačko zato, da bi mene jezil. On teče zato, ker je pes, ker razmišlja po pasje in je to, zame čisto normalno.
Doma je krasen pes. Večinoma uboga in ni hudoben. Zelo rad ima božanje. To pa pokaže tako, da se usede pred tebe, po možnosti s tisto težko rito na nogo in čaka. Dovolj je že, da ga malo pokuštraš po glavi. Veste kako uživa, če ga masiraš. Takrat se razteguje in nastavlja, da je prav smešno. Vsakega se razveseli, najbolj pa domačih. Velikokrat, ko ga objamem pomislim, da ima več srca in razumevanja, kot nekateri ljudje.
Posrečen je ko sesam, kar seveda ob njegovem izpadanju dlake, počnem vsak dan. Priteče in se nastavi, jaz pa moram sesati po njem, kot po kakšni preprogi. Res je smešno in ne vem, kako je to znašel.
Na pogled je lep, zdrav pes. Dlako ima mehko in v soncu se mu zelo sveti. Dvakrat na dan gre na sprehod v naravo. Rad se vozi v avtu, tudi kam daleč, brez problema. Rad ima vodo, včasih kar preveč. Malo nazaj smo bili ob Muri in on naravnost čof v njo. Bila je deroča in komaj sva ga priklicala nazaj. Ne vem kaj ga je vleklo, samo vem, da sva se zelo ustrašila. Verjetno me uči, kako polno je treba živeti vsak trenutek in vsak dan. Kako izkoristiti priliko, ki se morda nikoli več ne vrne. Ta kratek čas, ko je ob meni, mi je dal ljubezni na tone, ogromno veselja, malce pa seveda tudi jeze ali kako se že temu reče.
Niti za trenutek še nisem pomislila, da mi je žal, da ga imam. On je naš družinski član in tega se prav dobro zaveda. Vem, da me bo čakal... ne glede na to, ali se bom vrnila ali ne.







Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Bloodhound, krvosledec ali pes sv. Huberta - to je moj pes

Ljudje smo si različni. Zelo drugačni. Včasih se sprašujem kako je to čudno, pa vendarle smo vsi ljudje. Ne samo po videzu, tudi po karakterju. Veseli, čudni, turobni, tečni, radovedni, miroljubni, prepirljivci...in dobri po srcu. Razmišljam, da verjetno na podlagi tega izbereš tudi psa, za katerega nekako začutiš, da ti karakterno pripada. Jaz pravim, pes naj bo pes - velik. Če imam prav, še ne vem. Zakaj si ne bi izbrali majhnega ljubkega kužka, ki zaradi svoje majhnosti kar naprej tako simpatično laja in skače, ter ga lahko vzameš v naročje? Moj Nathan je pravo nasprotje. Se še spomnite junaka iz risanke po imenu Pluton? No, takšen je Nathan. Velik, simpatično neroden, dobrodušen, trmast, zadržan in pa seveda prijazen. Ne more biti sam, želi si bližino človeka. Da ne govorim o veselju, ko pride kdo od družinskih članov domov. Cvili, tuli in z laježem razlaga, kako je bil najbolj nesrečen pes na svetu. Z repom pa tako veselo in močno maha, da se mu zadnji del telesa kar pres

V senci

Se sprašujete, ja kakšen naslov pa to sploh je? O, veliko pove, samo če malo razmisliš. Še niste bili nikoli v senci? Po moje je senc več. Recimo: Poleti, ko je dan najbolj vroč, ko sonce neusmiljeno pripeka, ko ne veš kam bi se skril pred vročino, takrat je najlepše v senci, v senci drevesa. Morda kakšne mogočne lipe, ki ima goste veje in polno drobnega listja. Pa še diši tako prijetno. Ali pa za hišo, kjer ste skriti pred soncem in ležite v mreži, ter se hladite s hladno pijačko. Z Natanom greva v gozd, kjer je tudi senca, saj je polno dreves in sonce ne pride blizu, saj so krošnje zelo visoko. Vidim, da drevesa kar tekmujejo, katero bo imelo više krošnjo, više proti nebu in soncu. Včasih se mi zdi, da sem sama senca, senca od človeka. Tavam brezciljno, ne vem kaj bi sama s sabo, nimam želja, sem brez vsake volje, brez upanja. Sama sebi sem v napoto. Česarkoli se lotim, mi ne uspe, ne vidim izhoda. Lahko bi rekla, da ne vidim lučke na koncu tunela. Se pogledam v ogledalo, vid

Zvit kot lisica

"Lisička je prav zvita zver..." Saj poznate to staro, lepo, otroško pesmico. Vsi smo se jo učili v šoli in peli pri glasbenem pouku. Takrat sem jo samo pela in ne razmišljala o njej. Sedaj pa razmišljam, kako je zvitost pri živalih zanimiva, res zanimiva. Ko si najmanj misliš in pričakuješ, ugotoviš, kako zvito je to napravljeno. Zelo dobro se znajdejo, sebi v prid. Pa ne misliti, da je to samo pri živalih. Ne veste kako zelo zviti smo ljudje. Sploh nekateri, so še posebej zviti. Vse sebi v prid. Naj bodo, naj nas vodijo žejne čez vodo. Mi bomo že kako. Ja, včasih ne moreš verjeti, da to stori nekdo, v katerega nekako verjameš. Po moje, ne moreš nikoli nekje v sebi, tega odpustiti. Verjetno je že tudi kdo od vas doživel, da šele čez čas ugotoviš, kakšna zvitost je bila. Pa si misliš, kako sem lahko takšen bedak. Eh, nič za to. Tudi lepe stvari se dogajajo. Meni že. In nimam časa sovražiti ljudi, ki me sovražijo, ker imam preveč dela z vračanjem ljubezni tistim, ki me ima