Preskoči na glavno vsebino

Trenutki, ki me prevzamejo

So trenutki sreče, so trenutki žalosti, trenutki veselja, radosti. So trenutki, ki bolijo, trenutki, ki te jezijo.
So pa tudi trenutki, ki te prevzamejo. To so najlepši občutki, saj se ti vtrejo v telo, spolzijo skozi kožo in začutiš, kot da nisi ti, da nisi tukaj.
To se ti zgodi, ko se prvič zaljubiš in si ljubljen. Takrat odletiš na drugi planet, zdi se ti, da dosežeš zvezde na nebu in slišiš kako trava raste.
En nepozaben trenutek je, ko ti položijo otroka v naročje. Od takrat naprej prične tvoje srce hoditi zunaj telesa.
A veste koliko je čudovitih trenutkov, ki jih nekateri sploh ne opazijo!?  Jih ne morejo, ker ne gredo v naravo.
Recimo zjutraj, ko hodiva s pesjančkom skozi gozd, pa se naenkrat vse zaleskeče. Pogled ti vzame sonce, ki vzide in vseh tisoč kapljic, ki se še komaj drži vejic na drevju, se zaiskri. Gozd se v trenutku spremeni in to je tisti trenutek, ki te prevzame. Sčasoma se navadiš te zaslepljajoče svetlobe, kapljice rose se posušijo ali odkapljajo na gozdna tla in vse je spet po starem. Če imaš rad naravo in če jo znaš opazovati, je veliko trenutkov, ki te prevzamejo.
No, mojega pesjančka je prevzel trenutek, ko sva prišla iz gozda zjutraj na travnik, pa je zagledal tri srne, ki se pasejo. Nič zanimivejšega. Usedel se je, si vzel čas in jih opazoval... dokler naju niso opazile in so zbežale. Nathan pa za njimi, kar pozabil je, da je na povodcu in da imam jaz ta povodec v rokah. In nastopil je trenutek, ki je mene presenetil, saj sem zaradi teh srn in pesjana ležala na hrbtu sredi zorane njive. Močan je in me je potegnil, jaz pa seveda nepripravljena in s telefonom v rokah. Bilo je smeha. Ja, tudi to so nepozabni trenutki.
Sedaj vidite, kako vredno je živeti za ta trenutek in za tistega včeraj in za tistega... jutri.
Ko sem hodila v šolo, so me vprašali, kaj želim postati, ko bom velika. Napisala sem "srečna". Rekli so, da nisem razumela naloge in povedala sem jim, da oni ne razumejo življenja.







Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Bloodhound, krvosledec ali pes sv. Huberta - to je moj pes

Ljudje smo si različni. Zelo drugačni. Včasih se sprašujem kako je to čudno, pa vendarle smo vsi ljudje. Ne samo po videzu, tudi po karakterju. Veseli, čudni, turobni, tečni, radovedni, miroljubni, prepirljivci...in dobri po srcu. Razmišljam, da verjetno na podlagi tega izbereš tudi psa, za katerega nekako začutiš, da ti karakterno pripada. Jaz pravim, pes naj bo pes - velik. Če imam prav, še ne vem. Zakaj si ne bi izbrali majhnega ljubkega kužka, ki zaradi svoje majhnosti kar naprej tako simpatično laja in skače, ter ga lahko vzameš v naročje? Moj Nathan je pravo nasprotje. Se še spomnite junaka iz risanke po imenu Pluton? No, takšen je Nathan. Velik, simpatično neroden, dobrodušen, trmast, zadržan in pa seveda prijazen. Ne more biti sam, želi si bližino človeka. Da ne govorim o veselju, ko pride kdo od družinskih članov domov. Cvili, tuli in z laježem razlaga, kako je bil najbolj nesrečen pes na svetu. Z repom pa tako veselo in močno maha, da se mu zadnji del telesa kar pres

V senci

Se sprašujete, ja kakšen naslov pa to sploh je? O, veliko pove, samo če malo razmisliš. Še niste bili nikoli v senci? Po moje je senc več. Recimo: Poleti, ko je dan najbolj vroč, ko sonce neusmiljeno pripeka, ko ne veš kam bi se skril pred vročino, takrat je najlepše v senci, v senci drevesa. Morda kakšne mogočne lipe, ki ima goste veje in polno drobnega listja. Pa še diši tako prijetno. Ali pa za hišo, kjer ste skriti pred soncem in ležite v mreži, ter se hladite s hladno pijačko. Z Natanom greva v gozd, kjer je tudi senca, saj je polno dreves in sonce ne pride blizu, saj so krošnje zelo visoko. Vidim, da drevesa kar tekmujejo, katero bo imelo više krošnjo, više proti nebu in soncu. Včasih se mi zdi, da sem sama senca, senca od človeka. Tavam brezciljno, ne vem kaj bi sama s sabo, nimam želja, sem brez vsake volje, brez upanja. Sama sebi sem v napoto. Česarkoli se lotim, mi ne uspe, ne vidim izhoda. Lahko bi rekla, da ne vidim lučke na koncu tunela. Se pogledam v ogledalo, vid

Zvit kot lisica

"Lisička je prav zvita zver..." Saj poznate to staro, lepo, otroško pesmico. Vsi smo se jo učili v šoli in peli pri glasbenem pouku. Takrat sem jo samo pela in ne razmišljala o njej. Sedaj pa razmišljam, kako je zvitost pri živalih zanimiva, res zanimiva. Ko si najmanj misliš in pričakuješ, ugotoviš, kako zvito je to napravljeno. Zelo dobro se znajdejo, sebi v prid. Pa ne misliti, da je to samo pri živalih. Ne veste kako zelo zviti smo ljudje. Sploh nekateri, so še posebej zviti. Vse sebi v prid. Naj bodo, naj nas vodijo žejne čez vodo. Mi bomo že kako. Ja, včasih ne moreš verjeti, da to stori nekdo, v katerega nekako verjameš. Po moje, ne moreš nikoli nekje v sebi, tega odpustiti. Verjetno je že tudi kdo od vas doživel, da šele čez čas ugotoviš, kakšna zvitost je bila. Pa si misliš, kako sem lahko takšen bedak. Eh, nič za to. Tudi lepe stvari se dogajajo. Meni že. In nimam časa sovražiti ljudi, ki me sovražijo, ker imam preveč dela z vračanjem ljubezni tistim, ki me ima