Preskoči na glavno vsebino

Ali slišiš kaj ljudje govorijo?

Pravijo, da so živali tiho, da ne govorijo. Niso. Vse ti povedo, vse ti odgovorijo, samo prisluhniti jim moraš. Besede ne povedo vsega, moraš jih opazovati in razumeti na poseben način.
Pravijo, da je sonce močnejše od lune. Morda na nek način res. Kaj pa lunina energija? Ne pusti te spati, daje ti moč, napolni življenjske baterije.
Pravijo, da je ženska šibkejša od moškega. Pa verjamete? Že res, da je telesno šibkejša. Vendar, moč ni samo v rokah. Kaj pa roditi, prebedeti noči ob otroku, skrbeti za družino, se delati zdravo in se zjutraj zbuditi, kot da prejšnji dan ni jokala. A to ni moč?
Ljudje govorijo, kakšna je ona. Kako ni prijazna, kako hodi! Pa se morda vprašajo zakaj? Zakaj tako hodi? Ker se obračajo stran od nje. Ker jo samo zaničljivo pogledajo in sploh ne pomislijo, kako je biti v njeni koži. Pa je nebi enkrat pozdravili? Ji nebi podarili nasmeha, besede? Eh, zakaj le!
Ljudje pravijo, kako čas hitro teče. Hitreje kot včasih. Pa ne bo držalo. Na veke in veke čas teče enako. Le mi imamo v glavi nek čuden tempo. Je treba tolikokrat v trgovino? Je treba...? Ni treba. Ženske so bile včasih doma, kuhale, čuvale otroke, priskrbele hrano iz vrta. Bi me dobili na laži, če bi rekla da niso delale. Zelo so delale, bilo je pa vse bolj umirjeno. Brez računalnikov, telefonov. Zato se zdi, da je čas tekel počasi.
Ljudje pravijo...
Pa naj pravijo, naj govorijo, saj z nečim se morajo prehranjevati. Jaz pa popakam pesjana, grem v naravo, kjer ura teče še na star način in si zapojem:"Življenje je lepo, če ga živiš, tako kot ponuja se samo in ne da ti ga spremeniš!"

































Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Bloodhound, krvosledec ali pes sv. Huberta - to je moj pes

Ljudje smo si različni. Zelo drugačni. Včasih se sprašujem kako je to čudno, pa vendarle smo vsi ljudje. Ne samo po videzu, tudi po karakterju. Veseli, čudni, turobni, tečni, radovedni, miroljubni, prepirljivci...in dobri po srcu. Razmišljam, da verjetno na podlagi tega izbereš tudi psa, za katerega nekako začutiš, da ti karakterno pripada. Jaz pravim, pes naj bo pes - velik. Če imam prav, še ne vem. Zakaj si ne bi izbrali majhnega ljubkega kužka, ki zaradi svoje majhnosti kar naprej tako simpatično laja in skače, ter ga lahko vzameš v naročje? Moj Nathan je pravo nasprotje. Se še spomnite junaka iz risanke po imenu Pluton? No, takšen je Nathan. Velik, simpatično neroden, dobrodušen, trmast, zadržan in pa seveda prijazen. Ne more biti sam, želi si bližino človeka. Da ne govorim o veselju, ko pride kdo od družinskih članov domov. Cvili, tuli in z laježem razlaga, kako je bil najbolj nesrečen pes na svetu. Z repom pa tako veselo in močno maha, da se mu zadnji del telesa kar pres
2 komentarja
Preberite več

V senci

Se sprašujete, ja kakšen naslov pa to sploh je? O, veliko pove, samo če malo razmisliš. Še niste bili nikoli v senci? Po moje je senc več. Recimo: Poleti, ko je dan najbolj vroč, ko sonce neusmiljeno pripeka, ko ne veš kam bi se skril pred vročino, takrat je najlepše v senci, v senci drevesa. Morda kakšne mogočne lipe, ki ima goste veje in polno drobnega listja. Pa še diši tako prijetno. Ali pa za hišo, kjer ste skriti pred soncem in ležite v mreži, ter se hladite s hladno pijačko. Z Natanom greva v gozd, kjer je tudi senca, saj je polno dreves in sonce ne pride blizu, saj so krošnje zelo visoko. Vidim, da drevesa kar tekmujejo, katero bo imelo više krošnjo, više proti nebu in soncu. Včasih se mi zdi, da sem sama senca, senca od človeka. Tavam brezciljno, ne vem kaj bi sama s sabo, nimam želja, sem brez vsake volje, brez upanja. Sama sebi sem v napoto. Česarkoli se lotim, mi ne uspe, ne vidim izhoda. Lahko bi rekla, da ne vidim lučke na koncu tunela. Se pogledam v ogledalo, vid
Objavite komentar
Preberite več

Zvit kot lisica

"Lisička je prav zvita zver..." Saj poznate to staro, lepo, otroško pesmico. Vsi smo se jo učili v šoli in peli pri glasbenem pouku. Takrat sem jo samo pela in ne razmišljala o njej. Sedaj pa razmišljam, kako je zvitost pri živalih zanimiva, res zanimiva. Ko si najmanj misliš in pričakuješ, ugotoviš, kako zvito je to napravljeno. Zelo dobro se znajdejo, sebi v prid. Pa ne misliti, da je to samo pri živalih. Ne veste kako zelo zviti smo ljudje. Sploh nekateri, so še posebej zviti. Vse sebi v prid. Naj bodo, naj nas vodijo žejne čez vodo. Mi bomo že kako. Ja, včasih ne moreš verjeti, da to stori nekdo, v katerega nekako verjameš. Po moje, ne moreš nikoli nekje v sebi, tega odpustiti. Verjetno je že tudi kdo od vas doživel, da šele čez čas ugotoviš, kakšna zvitost je bila. Pa si misliš, kako sem lahko takšen bedak. Eh, nič za to. Tudi lepe stvari se dogajajo. Meni že. In nimam časa sovražiti ljudi, ki me sovražijo, ker imam preveč dela z vračanjem ljubezni tistim, ki me ima
Objavite komentar
Preberite več