Preskoči na glavno vsebino

Drugo poglavje

Po vsakem težkem obdobju, se naučiš še bolj ceniti vsak trenutek življenja in biti hvaležen za vse. Pa naj bo to "težko" zaradi višje sile, zaradi drugih ljudi, ali pa zaradi sebe. Najbolj pa drži tole, "zaradi sebe". Nihče te v nič ne sili, v nič ne preganja, če nisi za to tudi ti. Pol tebe ve, da ni prav, da ne delaš prav. Druga pol tebe pa rine in rine v "boljše". Ne poslušaš nič in nikogar. Ti si tisti, ki ima vse prav in ki vse ve. Potem pa..... Babica bi rekla: "Si le prišla k pameti?!"
No ja, pa saj ni vedno tako. Včasih moraš v življenju tudi kaj spremeniti, kajti z leti se spremeniš ti, se spremeni vsak. 
Dobro je, da zamenjaš okolje, ali službo, ali... Nekaj pač, da postane življenje zopet pestro, razigrano, razgibano, da pri vsem tem ugotoviš, kako si zopet srečen. Kako imaš rad otroka, moža. Ja pa pesjančka seveda. Te stvari ti morajo ostati. Na vse ostalo, kar ni živo, se pa nikoli ne smeš navezati. Stare stvari ti jemljejo energijo. Kupi si nekaj drugega, ni nujno novega. Zaživeti je treba na novo. Ljudem odpustiti, ampak zaradi sebe, ne zaradi njih. Mi moramo biti mirni v srcu in lepi po duši. Pravijo, v nebesa gredo duše. Če bi Bog gledal na lepoto telesa.. ojoj.
Tole moje "drugo poglavje", je ena velika sprememba.
Obdržala sem družino, ostali smo skupaj - srečni.
Zamenjala sem pa službo in prišla na boljše. Tukaj sem srečna, tu je moj drugi dom.
Prodali smo hišo v naselju in kupili krasno domačijo. Vanjo smo prinesli samo pozitivno energijo in želimo, da tako ostane in tudi bo. Če že dom izžareva toplino, jo moramo tudi mi.
Pesjanči se je takoj vživel v novo okolje. Kako pa nebi, saj je okoli njega narava. Polja, travniki, potok. Tu uživa. Valja se po čričkih, teka za lastovkami na pokošenem travniku, ušpiči pa tudi vedno kaj novega. Med drugim, mi je veselo v gobčku prinesel pokazati okras, ki sem ga postavila med rože.
Naredite tudi Vi pri sebi kakšno spremembo - v dobrem, namreč. Zamenjajte tisto, kar vas žuli, kar tišči in boli. Ne recite: "Ja kako pa?" Vam povem mojo skrivnost do uspeha? Če si nekaj dovolj časa močno želiš, ampak res dovolj močno, z dovolj žara v sebi in če seveda tudi delaš na tem, te nekega lepega dne življenje preseneti. Stvari se zgodijo. In kot bi ti pomagala neka nevidna sila, se dogodki kar vrstijo in vse se prične sestavljati v neko željeno celoto, ki si jo nekoč pred časom imel za nedosegljivo. Ne vem, mogoče moraš tej goreči želji dorasti ali pa si jo moraš na nek način skozi življenje prislužiti. Ne vem, zgodi se.

Radi imejte ljudi, radi imejte življenje in življenje bo imelo rado vas.











Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Bloodhound, krvosledec ali pes sv. Huberta - to je moj pes

Ljudje smo si različni. Zelo drugačni. Včasih se sprašujem kako je to čudno, pa vendarle smo vsi ljudje. Ne samo po videzu, tudi po karakterju. Veseli, čudni, turobni, tečni, radovedni, miroljubni, prepirljivci...in dobri po srcu. Razmišljam, da verjetno na podlagi tega izbereš tudi psa, za katerega nekako začutiš, da ti karakterno pripada. Jaz pravim, pes naj bo pes - velik. Če imam prav, še ne vem. Zakaj si ne bi izbrali majhnega ljubkega kužka, ki zaradi svoje majhnosti kar naprej tako simpatično laja in skače, ter ga lahko vzameš v naročje? Moj Nathan je pravo nasprotje. Se še spomnite junaka iz risanke po imenu Pluton? No, takšen je Nathan. Velik, simpatično neroden, dobrodušen, trmast, zadržan in pa seveda prijazen. Ne more biti sam, želi si bližino človeka. Da ne govorim o veselju, ko pride kdo od družinskih članov domov. Cvili, tuli in z laježem razlaga, kako je bil najbolj nesrečen pes na svetu. Z repom pa tako veselo in močno maha, da se mu zadnji del telesa kar pres
2 komentarja
Preberite več

V senci

Se sprašujete, ja kakšen naslov pa to sploh je? O, veliko pove, samo če malo razmisliš. Še niste bili nikoli v senci? Po moje je senc več. Recimo: Poleti, ko je dan najbolj vroč, ko sonce neusmiljeno pripeka, ko ne veš kam bi se skril pred vročino, takrat je najlepše v senci, v senci drevesa. Morda kakšne mogočne lipe, ki ima goste veje in polno drobnega listja. Pa še diši tako prijetno. Ali pa za hišo, kjer ste skriti pred soncem in ležite v mreži, ter se hladite s hladno pijačko. Z Natanom greva v gozd, kjer je tudi senca, saj je polno dreves in sonce ne pride blizu, saj so krošnje zelo visoko. Vidim, da drevesa kar tekmujejo, katero bo imelo više krošnjo, više proti nebu in soncu. Včasih se mi zdi, da sem sama senca, senca od človeka. Tavam brezciljno, ne vem kaj bi sama s sabo, nimam želja, sem brez vsake volje, brez upanja. Sama sebi sem v napoto. Česarkoli se lotim, mi ne uspe, ne vidim izhoda. Lahko bi rekla, da ne vidim lučke na koncu tunela. Se pogledam v ogledalo, vid
Objavite komentar
Preberite več

Zvit kot lisica

"Lisička je prav zvita zver..." Saj poznate to staro, lepo, otroško pesmico. Vsi smo se jo učili v šoli in peli pri glasbenem pouku. Takrat sem jo samo pela in ne razmišljala o njej. Sedaj pa razmišljam, kako je zvitost pri živalih zanimiva, res zanimiva. Ko si najmanj misliš in pričakuješ, ugotoviš, kako zvito je to napravljeno. Zelo dobro se znajdejo, sebi v prid. Pa ne misliti, da je to samo pri živalih. Ne veste kako zelo zviti smo ljudje. Sploh nekateri, so še posebej zviti. Vse sebi v prid. Naj bodo, naj nas vodijo žejne čez vodo. Mi bomo že kako. Ja, včasih ne moreš verjeti, da to stori nekdo, v katerega nekako verjameš. Po moje, ne moreš nikoli nekje v sebi, tega odpustiti. Verjetno je že tudi kdo od vas doživel, da šele čez čas ugotoviš, kakšna zvitost je bila. Pa si misliš, kako sem lahko takšen bedak. Eh, nič za to. Tudi lepe stvari se dogajajo. Meni že. In nimam časa sovražiti ljudi, ki me sovražijo, ker imam preveč dela z vračanjem ljubezni tistim, ki me ima
Objavite komentar
Preberite več