Utrujena

A ste kdaj utrujeni? Utrujeni od dela, utrujeni od stresa, sprememb, ljudi ali pa od življenja samega?

Jaz sem. Mnogokrat. Pa se sprašujem, zakaj? Ne vem, ne vem odgovora.

Morda sem včasih preobčutljiva za sprejemanje informacij, žaljivk ali pa od brezveznih in življenjsko nepomembnih stvari.

Pride dan, ko mi gre na živce, že če me kdo malo drugače pogleda. Pa se trudim. Velikokrat se trudim, da pred ljudmi ne izpadem zoprna. Trudim se, da bi bila nevpadljiva ali pa nevsiljiva. Pa ne rata vedno, pa četudi sem od tega že utrujena.

Se zgodi, da sem utrujena od razmišljanja o tem, kaj vse se lahko zgodi. Joj, pa kako sem smotana. Saj ne morem vplivati na veliko stvari. Kako bo, pač bo. Če bo v redu, bom zadovoljna, če pa ne bo v redu, se bom pač iz tega kaj naučila. Saj še veliko ne znam. Mi včasih rečejo, si kar tiho. Ja seveda sem tiho, če se pa ne vtikujem v stvari, ki jih ne poznam. Govorim o tistem, kar vem.

Bila sem tudi že utrujena od iskanja sreče. Tekala sem za njo, kot raztresen moški, ki lovi svoj klobuk, pa ga ima na glavi. No, tudi jaz sem imela srečo v dlani, pa je za trenutek nisem več videla. Jaz buča.

Nekateri so utrujeni od hrepenenja in želje po tistem, kar imajo drugi. Jaz pa pravim, ne počni drugim, česar ne želiš, da drugi počnejo tebi in ne želi, kar ima drug, saj tistega ni več. In priznati si moramo, da nimamo vedno prav. Pa tudi nihče še ni umrl, če se je ponižno opravičil. 

Nekateri so utrujeni od tarnanja, da jim nihče ne pomaga. Spomnim se starega ata, ko mi je dejal: "Zapomni si Jolanda, če boš kdaj potrebovala roko za pomoč, jo boš našla na koncu svoje lakti."

Na koncu si pa rečem, eh, naj bo, kar bo. Če bo smeh, se bom smejala, če bo jok, bom jokala. Ne zanima me več preteklost, zanima me prihodnost, kajti tam še nameravam s svojimi ljubimi preživeti kar nekaj časa.