Preskoči na glavno vsebino

Kaj pa ti rabiš?

Jaz? Zelo malo. No, ni tako malo, če nimaš nekoga, ki ti to daje. 
Na primer ljubezen. Oh, to rabim, zelo rabim. Zaradi nje, je življenje polno, verjetno celo popolno. Pa ljubezen ni samo od moža. Tu je še otrok, pa čeprav je že odrasla, je zame še vedno otrok. Tukaj štejejo tudi starši, kajti zame je starševska ljubezen pomembna. In seveda moj pesjanči. Ta je pika na i. Tukaj je krog ljubezni zaključen. Ostale imam pa rada ali pa zelo rada.
Rabim tudi prijetne sodelavce. Veliko časa preživimo v službi in je prav, da nam ta delovni čas krajšajo lepe, prijazne besede in nasmejani pogledi. Ne boste verjeli, tudi to imam. Ne smemo vzeti vsega za slabo.
Vsi rabimo nekaj iskrenih prijateljev in sosedov, s katerimi se nasmeješ do solz in zjočeš ob žalostnih trenutkih. Jih imam.
Poglavar vsega tega je pa zdravje. Naj nam ga Bog nakloni veliko.
Vidite, za vse to ne rabiš denarja in z veseljem bi ves denar dala za stvari, ki sem jih naštela. Pa ni treba. Nekako so nam naklonjene, oziroma si jih moramo pridobiti brez denarja. S prijaznostjo, nasmehom, lepo besedo, pozitivnostjo in še s čim. Tudi svoj ponos moramo včasih požreti, se ukloniti, sezuti čevlje in stopiti po kamenju.
Ste pomislili kdaj na to? Ali rabite to? Mogoče je še pa kaj drugega kar rabite v življenju? Vsak po svoje. Vsak živi svoje življenje. Eni so samotarji in vse življenje iščejo nekaj, kar so na poti zgrešili ali pa izgubili. Eni so veseli ljudje in so zadovoljni s tem, kar pač imajo. Drugi spet iščejo težave tam, kjer jih ni. Se pehajo za večjim kupom denarja, kot ga rabijo v upanju, da si kupijo srečo. Napaka. Prepozno spoznajo. Že klonijo pod težo psihe, slabega zdravja in neuspeha.
Moja želja za vse vas, ki to berete je, da ste srečni s tistim, kar imate. Res, da sem majhen človek, a včasih se da tudi od majhnega človeka kaj naučiti. Pa ne mislim na sebe. Jaz sem se veliko naučila od moža in od hčere. Biti borec pri zdravju. Biti potrpežljiv, delaven, človeški, spoštljiv. Tudi od pesjančija sem se nekaj naučila. Dajati ljubezen, biti vsakega vesel in ne takoj zameriti ljudem. No, res da vsega še ne znam. Se pa učim.
Imejmo voljo do življenja in poskušajmo živeti življenje tako, kot nam je všeč.

Medvedek Pu je rekel: "Kako srečen sem, da imam nekaj, od česar se težko poslovim!"










Komentarji

  1. Unknown29. junij 2020 ob 12:09

    zelooo resnično in modro bi rekla, predvsem pa tvoje...naj bo vse tako kot si rekla, in naj bo resnično.. aha... pa spomnila sem se da Peter praznuje malo za mano.. vse dobro in vsega dovolj mu želim, ostalo pa tako ima..

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Bloodhound, krvosledec ali pes sv. Huberta - to je moj pes

Ljudje smo si različni. Zelo drugačni. Včasih se sprašujem kako je to čudno, pa vendarle smo vsi ljudje. Ne samo po videzu, tudi po karakterju. Veseli, čudni, turobni, tečni, radovedni, miroljubni, prepirljivci...in dobri po srcu. Razmišljam, da verjetno na podlagi tega izbereš tudi psa, za katerega nekako začutiš, da ti karakterno pripada. Jaz pravim, pes naj bo pes - velik. Če imam prav, še ne vem. Zakaj si ne bi izbrali majhnega ljubkega kužka, ki zaradi svoje majhnosti kar naprej tako simpatično laja in skače, ter ga lahko vzameš v naročje? Moj Nathan je pravo nasprotje. Se še spomnite junaka iz risanke po imenu Pluton? No, takšen je Nathan. Velik, simpatično neroden, dobrodušen, trmast, zadržan in pa seveda prijazen. Ne more biti sam, želi si bližino človeka. Da ne govorim o veselju, ko pride kdo od družinskih članov domov. Cvili, tuli in z laježem razlaga, kako je bil najbolj nesrečen pes na svetu. Z repom pa tako veselo in močno maha, da se mu zadnji del telesa kar pres
2 komentarja
Preberite več

V senci

Se sprašujete, ja kakšen naslov pa to sploh je? O, veliko pove, samo če malo razmisliš. Še niste bili nikoli v senci? Po moje je senc več. Recimo: Poleti, ko je dan najbolj vroč, ko sonce neusmiljeno pripeka, ko ne veš kam bi se skril pred vročino, takrat je najlepše v senci, v senci drevesa. Morda kakšne mogočne lipe, ki ima goste veje in polno drobnega listja. Pa še diši tako prijetno. Ali pa za hišo, kjer ste skriti pred soncem in ležite v mreži, ter se hladite s hladno pijačko. Z Natanom greva v gozd, kjer je tudi senca, saj je polno dreves in sonce ne pride blizu, saj so krošnje zelo visoko. Vidim, da drevesa kar tekmujejo, katero bo imelo više krošnjo, više proti nebu in soncu. Včasih se mi zdi, da sem sama senca, senca od človeka. Tavam brezciljno, ne vem kaj bi sama s sabo, nimam želja, sem brez vsake volje, brez upanja. Sama sebi sem v napoto. Česarkoli se lotim, mi ne uspe, ne vidim izhoda. Lahko bi rekla, da ne vidim lučke na koncu tunela. Se pogledam v ogledalo, vid
Objavite komentar
Preberite več

Zvit kot lisica

"Lisička je prav zvita zver..." Saj poznate to staro, lepo, otroško pesmico. Vsi smo se jo učili v šoli in peli pri glasbenem pouku. Takrat sem jo samo pela in ne razmišljala o njej. Sedaj pa razmišljam, kako je zvitost pri živalih zanimiva, res zanimiva. Ko si najmanj misliš in pričakuješ, ugotoviš, kako zvito je to napravljeno. Zelo dobro se znajdejo, sebi v prid. Pa ne misliti, da je to samo pri živalih. Ne veste kako zelo zviti smo ljudje. Sploh nekateri, so še posebej zviti. Vse sebi v prid. Naj bodo, naj nas vodijo žejne čez vodo. Mi bomo že kako. Ja, včasih ne moreš verjeti, da to stori nekdo, v katerega nekako verjameš. Po moje, ne moreš nikoli nekje v sebi, tega odpustiti. Verjetno je že tudi kdo od vas doživel, da šele čez čas ugotoviš, kakšna zvitost je bila. Pa si misliš, kako sem lahko takšen bedak. Eh, nič za to. Tudi lepe stvari se dogajajo. Meni že. In nimam časa sovražiti ljudi, ki me sovražijo, ker imam preveč dela z vračanjem ljubezni tistim, ki me ima
Objavite komentar
Preberite več