Preskoči na glavno vsebino

Kam?

Poletje, dopust. Nekaj prostih dni. Gremo! Ampak kam? Kaj pa korona? Veš kaj, nekam pa že. K..c gleda vse skupaj. Še pokojni stari ata je vedno rekel, nedelja je "gospodov dan" in se počiva. Dopust rabi vsak. Pojdi, spočij si, potem boš pa delala.
Pa da b' rajža srečna bla! Napolnimo avtodom, popakamo pesjana in gremo. 
Zbudimo se na prelazu, na višini 2239m, kjer smo se zvečer sparkirali in zaspali. Prebudilo nas je gorsko sonce, ki je prodiralo izza meglic. Te bele, goste meglice so obkrožale skalovje in le najvišji vrhovi so se nam ponosno kazali. Natko je stekel k potoku, ki je glasno in hrumeče pozdravljal nov dan. Voda je tako drla, kot bi bežala pred jezo in bučanjem povodnega moža. 
Neverjetno lepo, ko se kapljice rose iskrijo v jutranjem soncu. Ne znam opisati občutka, ko vse to vidiš. Od daleč prihaja zvonenje. Kaj je to? Aha, čreda krav gre na pašo in veselo odzvanjajo neko svojo melodijo, z zvonci okrog vratov.
Pozabiš, da si. Pozabiš, da te kaj boli, da te kaj mori. Samo tiho si, ter vsrkavaš in občuduješ ta čudež narave.
Čez čas, smo se šli malo truditi in pešačiti na hrib. Pašniki so polni gorskega cvetja. Ivanjščice, rman in polno drugih dišečih zelišč, se ti nastavlja pod nogami. Pesjan se je tako veselo valjal po kravjih kakcih. Nič boljšega, to tako super smrdi. Pa naj ima malo svobode, naj se valja, če mu je to tako lepo. Saj se je potem skopal v mrzlem potoku.
Smo se vozili iz prelaza na prelaz in tako spoznavali Dolomite. Radi imamo Italijo, pa naj bodo hribi, morje ali pa mesta. Dolomiti so res nekaj posebnega. Že zaradi ovinkastih cest, višine, zelenih gora s pašniki, smučišči in vseh teh gorskih stezic, ki so raj za pohodnike in kolesarje. Pa te gorske vasice in trgi, s svojim posebnim  alpskim stilom, kar privabljajo s stojnicami vaških umetnikov.
Vem, da se še bomo vrnili. Če ne z avtom, pa z motorjem. Res je bilo potovanje bolj kratko, nas je pa nekako pozdravilo, saj zdravilo za vse, je slana voda: znoj, solze ali pa morje. No, mi smo se pri hoji pošteno spotili.















Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Bloodhound, krvosledec ali pes sv. Huberta - to je moj pes

Ljudje smo si različni. Zelo drugačni. Včasih se sprašujem kako je to čudno, pa vendarle smo vsi ljudje. Ne samo po videzu, tudi po karakterju. Veseli, čudni, turobni, tečni, radovedni, miroljubni, prepirljivci...in dobri po srcu. Razmišljam, da verjetno na podlagi tega izbereš tudi psa, za katerega nekako začutiš, da ti karakterno pripada. Jaz pravim, pes naj bo pes - velik. Če imam prav, še ne vem. Zakaj si ne bi izbrali majhnega ljubkega kužka, ki zaradi svoje majhnosti kar naprej tako simpatično laja in skače, ter ga lahko vzameš v naročje? Moj Nathan je pravo nasprotje. Se še spomnite junaka iz risanke po imenu Pluton? No, takšen je Nathan. Velik, simpatično neroden, dobrodušen, trmast, zadržan in pa seveda prijazen. Ne more biti sam, želi si bližino človeka. Da ne govorim o veselju, ko pride kdo od družinskih članov domov. Cvili, tuli in z laježem razlaga, kako je bil najbolj nesrečen pes na svetu. Z repom pa tako veselo in močno maha, da se mu zadnji del telesa kar pres
2 komentarja
Preberite več

V senci

Se sprašujete, ja kakšen naslov pa to sploh je? O, veliko pove, samo če malo razmisliš. Še niste bili nikoli v senci? Po moje je senc več. Recimo: Poleti, ko je dan najbolj vroč, ko sonce neusmiljeno pripeka, ko ne veš kam bi se skril pred vročino, takrat je najlepše v senci, v senci drevesa. Morda kakšne mogočne lipe, ki ima goste veje in polno drobnega listja. Pa še diši tako prijetno. Ali pa za hišo, kjer ste skriti pred soncem in ležite v mreži, ter se hladite s hladno pijačko. Z Natanom greva v gozd, kjer je tudi senca, saj je polno dreves in sonce ne pride blizu, saj so krošnje zelo visoko. Vidim, da drevesa kar tekmujejo, katero bo imelo više krošnjo, više proti nebu in soncu. Včasih se mi zdi, da sem sama senca, senca od človeka. Tavam brezciljno, ne vem kaj bi sama s sabo, nimam želja, sem brez vsake volje, brez upanja. Sama sebi sem v napoto. Česarkoli se lotim, mi ne uspe, ne vidim izhoda. Lahko bi rekla, da ne vidim lučke na koncu tunela. Se pogledam v ogledalo, vid
Objavite komentar
Preberite več

Zvit kot lisica

"Lisička je prav zvita zver..." Saj poznate to staro, lepo, otroško pesmico. Vsi smo se jo učili v šoli in peli pri glasbenem pouku. Takrat sem jo samo pela in ne razmišljala o njej. Sedaj pa razmišljam, kako je zvitost pri živalih zanimiva, res zanimiva. Ko si najmanj misliš in pričakuješ, ugotoviš, kako zvito je to napravljeno. Zelo dobro se znajdejo, sebi v prid. Pa ne misliti, da je to samo pri živalih. Ne veste kako zelo zviti smo ljudje. Sploh nekateri, so še posebej zviti. Vse sebi v prid. Naj bodo, naj nas vodijo žejne čez vodo. Mi bomo že kako. Ja, včasih ne moreš verjeti, da to stori nekdo, v katerega nekako verjameš. Po moje, ne moreš nikoli nekje v sebi, tega odpustiti. Verjetno je že tudi kdo od vas doživel, da šele čez čas ugotoviš, kakšna zvitost je bila. Pa si misliš, kako sem lahko takšen bedak. Eh, nič za to. Tudi lepe stvari se dogajajo. Meni že. In nimam časa sovražiti ljudi, ki me sovražijo, ker imam preveč dela z vračanjem ljubezni tistim, ki me ima
Objavite komentar
Preberite več