Preskoči na glavno vsebino

Boomerang

Se sprašujete kaj je že to? To je pa tisto, kar seješ, to žanješ. Kako že rečejo, vse se vrača - vse se plača. Ali z drugimi besedami, življenje vse vrne, vse obrne, vsega si nazaj deležen. Pa naj kdo reče, da ni res!
Saj poznate tisto igračo, ki je kot zaukrivljena palica. Jo zalučaš z vso silo, se obrne in vrne po isti poti nazaj. Če nisi dovolj spreten, da bi jo ujel, ti prileti naravnost v glavo.
Verjetno se vam je že zgodilo kaj, da ste si potem rekli, vidiš, nisem imel prav, zakaj sem to rekel, želel slabo, sedaj se mi je pa vrnilo. Saj včasih je dobro, da dobimo kaj slabega nazaj. Nas zresni, ali pa nam da misliti za v bodoče.
Se pa zgodi, da imaš včasih srečo. Kot moj mož seveda. Ja, ja, tudi, ker ima mene. Hec, hec. No, takole je bilo.
Se pripeljeva v garažno hišo v Intersparu. K avtu takoj priteče neka gospa. Mož še dobro iz avta ni izstopil, pa je že prosila za denar. Sploh ni pogledal v denarnico, pa ji že malce slabe volje reče "nimam". Ona mu še kar ponuja roko in vsiljivo prosi. Sem ji že hotela jaz dati nekaj drobiža, da se je rešiva. Možu je bila že kar dobro vsiljiva, zato se obrne stran od nje in odkorakava proti vhodu trgovine. Že kar daleč sva bila stran od nje, pa priteče za nama vsa zasopihana z besedami: "Gospod, gospod, denarnico ste pozabili na sedežu, kaj če vam jo kdo ukrade!!"
Mislim, da je moža oblila kurja polt. Odkorakal je nazaj proti avtu, ona ne za njim. Pograbil je denarnico in naravnost do te "poštene" gospe. Ni ji dal drobiž, dal ji je več in se spoštljivo zahvalil. Meni je rekel, pa saj si zasluži. Prijel me je za roko in sva odšla.
Vidite, tudi kaj takega lahko doživiš. Nikoli ne obsojajmo ljudi, tudi če prosijo za denar in ne mislimo slabo o njih, saj vsak bije svojo bitko.
Pri našem pesjančku je isto kot boomerang. Če bova lepo ravnala z njim, bo zelo prijazen in prisrčen kuža. Ko ga kregaš, si hud nad njim, ne bo prijazen, bo ušpičil kakšno neumnost. Presajam rože in mu ne dam umazanega plastičnega lončka, ki bi ga seveda rad imel. Gre okoli hiše, sprazni večji lonec z rožami in mi ga prinese pokazati. Pa še veselo zraven maha z repom.
Saj vsi poskušamo biti prijazni in ustrežljivi, ampak vedno ne gre. Zato ignorirajmo slabo voljo drugega in si mislimo, saj bo jutri drugače.





Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Bloodhound, krvosledec ali pes sv. Huberta - to je moj pes

Ljudje smo si različni. Zelo drugačni. Včasih se sprašujem kako je to čudno, pa vendarle smo vsi ljudje. Ne samo po videzu, tudi po karakterju. Veseli, čudni, turobni, tečni, radovedni, miroljubni, prepirljivci...in dobri po srcu. Razmišljam, da verjetno na podlagi tega izbereš tudi psa, za katerega nekako začutiš, da ti karakterno pripada. Jaz pravim, pes naj bo pes - velik. Če imam prav, še ne vem. Zakaj si ne bi izbrali majhnega ljubkega kužka, ki zaradi svoje majhnosti kar naprej tako simpatično laja in skače, ter ga lahko vzameš v naročje? Moj Nathan je pravo nasprotje. Se še spomnite junaka iz risanke po imenu Pluton? No, takšen je Nathan. Velik, simpatično neroden, dobrodušen, trmast, zadržan in pa seveda prijazen. Ne more biti sam, želi si bližino človeka. Da ne govorim o veselju, ko pride kdo od družinskih članov domov. Cvili, tuli in z laježem razlaga, kako je bil najbolj nesrečen pes na svetu. Z repom pa tako veselo in močno maha, da se mu zadnji del telesa kar pres

V senci

Se sprašujete, ja kakšen naslov pa to sploh je? O, veliko pove, samo če malo razmisliš. Še niste bili nikoli v senci? Po moje je senc več. Recimo: Poleti, ko je dan najbolj vroč, ko sonce neusmiljeno pripeka, ko ne veš kam bi se skril pred vročino, takrat je najlepše v senci, v senci drevesa. Morda kakšne mogočne lipe, ki ima goste veje in polno drobnega listja. Pa še diši tako prijetno. Ali pa za hišo, kjer ste skriti pred soncem in ležite v mreži, ter se hladite s hladno pijačko. Z Natanom greva v gozd, kjer je tudi senca, saj je polno dreves in sonce ne pride blizu, saj so krošnje zelo visoko. Vidim, da drevesa kar tekmujejo, katero bo imelo više krošnjo, više proti nebu in soncu. Včasih se mi zdi, da sem sama senca, senca od človeka. Tavam brezciljno, ne vem kaj bi sama s sabo, nimam želja, sem brez vsake volje, brez upanja. Sama sebi sem v napoto. Česarkoli se lotim, mi ne uspe, ne vidim izhoda. Lahko bi rekla, da ne vidim lučke na koncu tunela. Se pogledam v ogledalo, vid

Zvit kot lisica

"Lisička je prav zvita zver..." Saj poznate to staro, lepo, otroško pesmico. Vsi smo se jo učili v šoli in peli pri glasbenem pouku. Takrat sem jo samo pela in ne razmišljala o njej. Sedaj pa razmišljam, kako je zvitost pri živalih zanimiva, res zanimiva. Ko si najmanj misliš in pričakuješ, ugotoviš, kako zvito je to napravljeno. Zelo dobro se znajdejo, sebi v prid. Pa ne misliti, da je to samo pri živalih. Ne veste kako zelo zviti smo ljudje. Sploh nekateri, so še posebej zviti. Vse sebi v prid. Naj bodo, naj nas vodijo žejne čez vodo. Mi bomo že kako. Ja, včasih ne moreš verjeti, da to stori nekdo, v katerega nekako verjameš. Po moje, ne moreš nikoli nekje v sebi, tega odpustiti. Verjetno je že tudi kdo od vas doživel, da šele čez čas ugotoviš, kakšna zvitost je bila. Pa si misliš, kako sem lahko takšen bedak. Eh, nič za to. Tudi lepe stvari se dogajajo. Meni že. In nimam časa sovražiti ljudi, ki me sovražijo, ker imam preveč dela z vračanjem ljubezni tistim, ki me ima