Verjeti

 Ja, verjeti. V človeka, v srečo, v ljubezen, v angele. Mogoče pa v tisto najsvetlejšo zvezdico, ki se je enkrat iz zemlje preselila na nebo in bdi nad tabo. Morda pa v sebe?                                                               Pa te nese. Verjameš v nekoga in se ti zaradi njega, svet sesuje pred nogami. Verjameš v angele, pa ti nekdo vseeno zboli. Verjameš v ljubezen, pa te zapusti. Verjameš vase, prideš pred težavo in popustiš. Se vdaš in rečeš, ne gre, ne morem.                                                                                                                        Ojoj, samo ne glejte tega tako. Nikakor!                                                                                                           Ljubezen je, sigurno je. Ni kriva ljubezen, kriv je tisti, ki te zapusti. V mislih moramo imeti, da za vsako ljubezen obstaja srce, ki jo bo sprejelo. Le zaradi naivnosti, smo prehitro razočarani.                                     Tudi sreča je. Tista, ki je dovolj velika, prihaja počasi, s kratkimi koraki. Ampak sreča je že, če je zunaj lep sončen dan. Če srečaš prijatelja, ki je nasmejan. Sreče je dovolj za vse, le ne smemo je drugim krasti.    Kar se pa človeka tiče, bi rekla; kakšen si, to se ti vrača. Morda imamo občutek drugačen, a verjemite, vse dobiš nazaj. Višje ko letaš, nižje padeš. Smehljaj, ki ga izžarevaš, se vrne nazaj. Zato je bolje za nas, da govorimo dobre besede, razmišljamo vedno pozitivno in delamo dobra dejanja. Ker enkrat, morda ne takoj, se vse vrne.                                                                                                                                               Konec koncev, pa verjamem tudi v angele, saj so naši varuhi. In tudi ljudje smo kot angeli z eno perutjo. Če hočemo leteti in se dobro imeti, se moramo objeti.                                                                                      Jaz, ti, vi, mi vsi, imamo veliko želja. Vidimo to, si želimo ono, pa spet nekaj drugega. Pa še in še, nikoli dovolj. Želja je preveč. In dokler je tako, je naše življenje prazno, ker vedno nekaj manjka, čeprav imamo vsega dovolj. Ko pa začnemo uživati življenje, smo zadovoljni s tem kar imamo in uživamo v tistem, kar imamo. Naše življenje postaja polno. Takrat smo zadovoljni in srečni.

Po mojem mnenju obstajata dve pravili, ki jih moramo dojeti:                                                                         - v življenju ne moremo imeti vsega                                                                                                                 - vse kar imamo, lahko v trenutku izgubimo.