Preskoči na glavno vsebino

Objave

Verjeti

 Ja, verjeti. V človeka, v srečo, v ljubezen, v angele. Mogoče pa v tisto najsvetlejšo zvezdico, ki se je enkrat iz zemlje preselila na nebo in bdi nad tabo. Morda pa v sebe?                                                               Pa te nese. Verjameš v nekoga in se ti zaradi njega, svet sesuje pred nogami. Verjameš v angele, pa ti nekdo vseeno zboli. Verjameš v ljubezen, pa te zapusti. Verjameš vase, prideš pred težavo in popustiš. Se vdaš in rečeš, ne gre, ne morem.                                                                                                                        Ojoj, samo ne glejte tega tako. Nikakor!                                                                                                           Ljubezen je, sigurno je. Ni kriva ljubezen, kriv je tisti, ki te zapusti. V mislih moramo imeti, da za vsako ljubezen obstaja srce, ki jo bo sprejelo. Le zaradi naivnosti, smo prehitro razočarani.                                     Tudi sreča je. Tista,
Objavite komentar
Preberite več
Najnovejše objave

Vprežimo sanje v svoj voz

 A ste opazili? Nekaj je v zraku, nekaj, kar mi pravi, naj se umirim, naj pozabim na čas, ki je odšel. Na vse slabe stvari, na vse nepomembne ljudi. Za marsikoga je prišel najlepši čas v letu, čas posedanja z družino za mizo polno dobrot. Brez skrbi, brez ovir. Le mi in naši najdražji. Od nekje potiho slišiš božične pesmi, drugje se bleščijo barvaste lučke, spet drugje, veseli obrazi z Božičkovo kapo. Ko smo bili otroci, smo imeli sanje, želje. Z velikimi očmi smo gledali izložbe s slastnimi božičnimi piškoti, igračami, medvedki.                                                                                                                          Ko smo bili najstniki, smo želeli, da Božič prinese srce nekoga, ki te bo nežno objel, toplo poljubil.        Kasneje.... pa si želiš, da bi bili otroci zdravi in bi brezskrbno hodili skozi življenje.                                  Pa saj se nam je kaj tudi uresničilo. Včasih se moramo pač zadovoljiti le z lepimi mislimi.                 
Objavite komentar
Preberite več

Boomerang

Se sprašujete kaj je že to? To je pa tisto, kar seješ, to žanješ. Kako že rečejo, vse se vrača - vse se plača. Ali z drugimi besedami, življenje vse vrne, vse obrne, vsega si nazaj deležen. Pa naj kdo reče, da ni res! Saj poznate tisto igračo, ki je kot zaukrivljena palica. Jo zalučaš z vso silo, se obrne in vrne po isti poti nazaj. Če nisi dovolj spreten, da bi jo ujel, ti prileti naravnost v glavo. Verjetno se vam je že zgodilo kaj, da ste si potem rekli, vidiš, nisem imel prav, zakaj sem to rekel, želel slabo, sedaj se mi je pa vrnilo. Saj včasih je dobro, da dobimo kaj slabega nazaj. Nas zresni, ali pa nam da misliti za v bodoče. Se pa zgodi, da imaš včasih srečo. Kot moj mož seveda. Ja, ja, tudi, ker ima mene. Hec, hec. No, takole je bilo. Se pripeljeva v garažno hišo v Intersparu. K avtu takoj priteče neka gospa. Mož še dobro iz avta ni izstopil, pa je že prosila za denar. Sploh ni pogledal v denarnico, pa ji že malce slabe volje reče "nimam". Ona mu še kar ponuja roko
Objavite komentar
Preberite več

Kam?

Poletje, dopust. Nekaj prostih dni. Gremo! Ampak kam? Kaj pa korona? Veš kaj, nekam pa že. K..c gleda vse skupaj. Še pokojni stari ata je vedno rekel, nedelja je "gospodov dan" in se počiva. Dopust rabi vsak. Pojdi, spočij si, potem boš pa delala. Pa da b' rajža srečna bla! Napolnimo avtodom, popakamo pesjana in gremo.  Zbudimo se na prelazu, na višini 2239m, kjer smo se zvečer sparkirali in zaspali. Prebudilo nas je gorsko sonce, ki je prodiralo izza meglic. Te bele, goste meglice so obkrožale skalovje in le najvišji vrhovi so se nam ponosno kazali. Natko je stekel k potoku, ki je glasno in hrumeče pozdravljal nov dan. Voda je tako drla, kot bi bežala pred jezo in bučanjem povodnega moža.  Neverjetno lepo, ko se kapljice rose iskrijo v jutranjem soncu. Ne znam opisati občutka, ko vse to vidiš. Od daleč prihaja zvonenje. Kaj je to? Aha, čreda krav gre na pašo in veselo odzvanjajo neko svojo melodijo, z zvonci okrog vratov. Pozabiš, da si. Pozabiš, da te kaj boli, da te ka
Objavite komentar
Preberite več

Kaj pa ti rabiš?

Jaz? Zelo malo. No, ni tako malo, če nimaš nekoga, ki ti to daje.  Na primer ljubezen. Oh, to rabim, zelo rabim. Zaradi nje, je življenje polno, verjetno celo popolno. Pa ljubezen ni samo od moža. Tu je še otrok, pa čeprav je že odrasla, je zame še vedno otrok. Tukaj štejejo tudi starši, kajti zame je starševska ljubezen pomembna. In seveda moj pesjanči. Ta je pika na i. Tukaj je krog ljubezni zaključen. Ostale imam pa rada ali pa zelo rada. Rabim tudi prijetne sodelavce. Veliko časa preživimo v službi in je prav, da nam ta delovni čas krajšajo lepe, prijazne besede in nasmejani pogledi. Ne boste verjeli, tudi to imam. Ne smemo vzeti vsega za slabo. Vsi rabimo nekaj iskrenih prijateljev in sosedov, s katerimi se nasmeješ do solz in zjočeš ob žalostnih trenutkih. Jih imam. Poglavar vsega tega je pa zdravje. Naj nam ga Bog nakloni veliko. Vidite, za vse to ne rabiš denarja in z veseljem bi ves denar dala za stvari, ki sem jih naštela. Pa ni treba. Nekako so nam naklonjene, ozi
1 komentar
Preberite več

Kaj pa ti praviš?

Nekdo je bil nekoč nihče. To mu seveda ni bilo všeč, zato je zavihal rokave in vztrajal. Ko se sedaj ozira nazaj, si reče: Ni bilo lahko, vendar se je splačalo.  Je pa res, da ljudje včasih potrebujemo malo vzpodbude. Stari ata bi rekel, eno brco v rit. Se mi zdi, da se tolikokrat trudim, požrem tudi svoj ponos. Pa mi vedno spodleti. Ali pa velikokrat. Tudi pri odnosih z nekaterimi ljudmi. Potem se pa sprašujem, ali sem res jaz kriva? Ne vem. Ne smemo vedno kriviti sebe in v sebi iskati razne vzroke. Sploh, če smo čiste vesti. Naj bodo kdaj krivi tudi drugi! Naj iščejo igle v senu! Mi si pa od vseh skrbi odpočijmo in se zavedajmo, da je ves svet pred nami. Zelena cvetoča pomlad, sončno poletje. A ni to dovolj, da smo srečni? Zavedajmo se prihodnjih dni in nikar na njih ne čakajmo sede. Saj vidite, da so se pričela dela zunaj. Mi že prekopavamo gredice, obrezujemo drevje in občudujemo vreščanje ptic. Naš pesjanči že teka za metulji in čmrlji. Sem mislila, da se bo čez zimo malc
Objavite komentar
Preberite več

Utrujena

A ste kdaj utrujeni? Utrujeni od dela, utrujeni od stresa, sprememb, ljudi ali pa od življenja samega? Jaz sem. Mnogokrat. Pa se sprašujem, zakaj? Ne vem, ne vem odgovora. Morda sem včasih preobčutljiva za sprejemanje informacij, žaljivk ali pa od brezveznih in življenjsko nepomembnih stvari. Pride dan, ko mi gre na živce, že če me kdo malo drugače pogleda. Pa se trudim. Velikokrat se trudim, da pred ljudmi ne izpadem zoprna. Trudim se, da bi bila nevpadljiva ali pa nevsiljiva. Pa ne rata vedno, pa četudi sem od tega že utrujena. Se zgodi, da sem utrujena od razmišljanja o tem, kaj vse se lahko zgodi. Joj, pa kako sem smotana. Saj ne morem vplivati na veliko stvari. Kako bo, pač bo. Če bo v redu, bom zadovoljna, če pa ne bo v redu, se bom pač iz tega kaj naučila. Saj še veliko ne znam. Mi včasih rečejo, si kar tiho. Ja seveda sem tiho, če se pa ne vtikujem v stvari, ki jih ne poznam. Govorim o tistem, kar vem. Bila sem tudi že utrujena od iskanja sreče. Tekala sem za njo, ko
1 komentar
Preberite več