Pes svetega Huberta - pes, ki je zopet prebudil moje srce

Na koncu čudovite poti skozi gozd, kjer hodiva z Natanom, raste drevo.  Je čisto drugačno od ostalih dreves. Saj veste, jaz imam rada drugačno, mogoče drugim grdo, a meni najlepše. Ni tako mogočno kot je hrast, je pa že od tal na široko razvejano in kar vabi k sebi. Stoji čisto ob poti. Ne znam oceniti koliko je staro, samo zdi se, da veliko ve. Deluje mi kot starka z veliko modrosti v sebi.  Z Natanom skoraj vedno skreneva s poti k njemu. Poskuša se vzpenjati na njega, hodi okrog, ga ovohava, včasih celo laja v njega. Se tudi usede in ga gleda. Ne vem zakaj, ampak tudi meni veliko pomeni. Ali pa vem, samo da vsega ne smem izdati. Vsi imamo drobne skrivnosti, ki morajo ostati skrivnosti. Torej, ne povem.  Pravijo, da ti drevo da energijo, odvzame bolezen. Včasih sem objemala bukev v gozdu. Sedaj objamem to drevo, zamižim in se zamislim.... Včasih jokam ob njem, včasih se smejim. Tudi jaz se včasih počutim kot to drevo, ki ima globoko korenine. Rada bi se prestavila, pa ne gre. Naj

Prinesi mi rože, ki divje cvetijo... tale Feri Lainšček, ki pravi, da so sanje večne, pa zna napisati s srcem in za razmislek. Všeč mi je ta prekmurc in kaj vse mu pride izpod peresa. Ja upam, da poznate tega umetnika, ki se je rodil na Goričkem, drugače pa hitro na internet, presenečeni boste, kaj vse je napisal. Spomnila sem se na njega in na to pesem z naslovom Ne bodi kot drugi, ker me Natan znova in znova spominja nanjo. On in travniki. Rad ima vse, kar je na njih, od cvetlic, pa do žuželk. Ko greva na sprehod in prideva na travnik, me sploh ne rabi več. Takrat je v svojem pasjem svetu. Najprej teka sem in tja, kolikor ga nesejo tačke, potem se pa prične čas raziskovanja. Vsaka krtina mu je na poti, vsaka čričkova luknjica ga zamami. Vanje tišči svoj velik smrček, a zaman. Potem pa metulji. Teka za njimi in jih lovi, a s svojo nerodnostjo nič ne ulovi. Čmrlji, čebele, nič ne spregleda. Najrajši ima pa vse te divje rožice. Marjetice, zlatice, travniški grintavec...pa kislica -

Verjeti sem začela, da so jutra čudovita darila življenja. Prej se tega nisem zavedala, niti razmišljala nisem o tem. Vse je bilo tako samoumevno. Natan mi je razkril to skrivnost, ki sploh ni skrivnost. Rada imam tega pesjana. Sploh zjutraj, ko je umirjen, tako raznežen in po nočnem glasnem smrčanju tako močno zeha, da se mu včasih pošteno nasmejim. On me pa samo čudno gleda in si misli: no, pa kaj. Vsako jutro greva na dolgi sprehod. Najprej do gozda, ki je čisto blizu. Ko stopiva v ta čudovit prostor, ki je poln dreves, grmovja in praproti, se nama odvije čudovit prizor. Kapljice rose se lesketajo v soncu, ki se na vsak način hoče prebiti skozi krošnje dreves. Vzame ti pogled, saj so kapljice kot draguljčki, ki so jih škratje ponoči kopali, zjutraj pa pozabili odnesti. Natan nekaj časa samo gleda. Potem pa...nič boljšega kot vohljati, raziskovati in riniti svoj radovedni smrček povsod, kjer je mogoče. Na koncu je njegov smrček čisto moker. Uhlji pa tudi. Nekaj časa hodiva skozi to

Ljudje smo si različni. Zelo drugačni. Včasih se sprašujem kako je to čudno, pa vendarle smo vsi ljudje. Ne samo po videzu, tudi po karakterju. Veseli, čudni, turobni, tečni, radovedni, miroljubni, prepirljivci...in dobri po srcu. Razmišljam, da verjetno na podlagi tega izbereš tudi psa, za katerega nekako začutiš, da ti karakterno pripada. Jaz pravim, pes naj bo pes - velik. Če imam prav, še ne vem. Zakaj si ne bi izbrali majhnega ljubkega kužka, ki zaradi svoje majhnosti kar naprej tako simpatično laja in skače, ter ga lahko vzameš v naročje? Moj Nathan je pravo nasprotje. Se še spomnite junaka iz risanke po imenu Pluton? No, takšen je Nathan. Velik, simpatično neroden, dobrodušen, trmast, zadržan in pa seveda prijazen. Ne more biti sam, želi si bližino človeka. Da ne govorim o veselju, ko pride kdo od družinskih članov domov. Cvili, tuli in z laježem razlaga, kako je bil najbolj nesrečen pes na svetu. Z repom pa tako veselo in močno maha, da se mu zadnji del telesa kar pres

Takole. Vsak človek ima želje, hrepenenje, sanje, upanje, cilje. To je po moje čisto prav. Da ne tavaš brez cilja. Tako dobi življenje smisel, oziroma veš za kaj živiš, zakaj delaš. Je pa tako, da vse se ne more izpolniti. Biti moraš realen. In če si nekaj močno želiš, se zgodi. Verjemite mi. Če se vam še ni, še ni pravi čas. Tudi jaz še čakam... če je sreča velika, prihaja z majhnimi koraki.  Ampak nekaj pa imam. Imam psa. Po tihem sem si ga že zelo dolgo želela, po tihem sem tudi mislila, da še ni pravi čas. Pa je, vedno je, ne čakajte, saj ne veste, če jutri sploh pride. Ampak moj pes, ni čisto navaden pes. Je drugačen, zelo drugačen, pravzaprav je čisto poseben pes. Je moje sanje. Je pes svetega Huberta. Čeprav je bil najmanj pravi čas, sva šla po njega, saj je bil star dva meseca in čas, da gre v svet. Preko interneta je bilo treba poiskati leglo in se malce potruditi ter zapeljati na Slovaško. Žal, v Sloveniji jih ni, vsaj jaz nisem vedela, da bi bili. Vsa v pričakovanju sva