Pes svetega Huberta - pes, ki je zopet prebudil moje srce

No, pa jo imamo. Pa sploh me ni vprašala, če lahko pride. Je vas? A mogoče k vam ni prišla? Je, je, samo skozi okno poglejte. Ni vsiljivka, ki se potika po stanovanjih. Kar zunaj bo počakala in vas presenetila. Moram priznati, da jo imam rada, tole našo tetko, ki z vsemi mogočimi slikarskimi barvami obarva naravo tako čudovito, da moram ponekod prav postati in občudovati. Verjetno je z vami isto. Upam, da ne pozabljate v teh dneh, zapreti vrat od domov in oditi v naravo. Dežja ni več, jesen vas pa čaka, ampak ne bo dolgo. V gozdu je dovolj, da gledate samo na tla in zaposleni boste za ves dan. Listje na drevju rjavi, mah na tleh pa pravo nasprotje. Ima čudovito živo zeleno barvo. Kot bi kljuboval jeseni. Kar nekaj listja je že na tleh. In gobice, ki sedaj najbolj rastejo, se morajo pošteno potruditi, da se prebijejo izpod njega. Nekoč sem slišala, da če greš ponoči v gozd s svetilko, hitro najdeš gobo, ker se njen slinasti klobuček nekako posveti. Če je to res, ne vem. Bom pa en

Konec je, konec tega vročega poletja. Malce pa škoda, da je toplota kar izpuhtela nekam v nebo. Včeraj se mi je zdelo še vroče kot vrag, danes pa mrzlo kot sto vragov. No, za ta letni čas mislim. Treba bo zbrati pogum in odkorakati v jesen. Nihče ne bo namesto nas. Čisto vsak med nami, do zadnjega, zmore več, kot vreči puško v koruzo, pa čeprav je koruze še dovolj na polju. Potrudimo se, zaupajmo vase in bodimo pristni. Spominjajmo se poletja in hkrati pojdimo dalje.  Prihajajoča jesen naj ima pomen, ki se bo dotaknil našega življenja. Kljub vročini, je bilo poletje lepo. Malo več je bilo lenarjenja, ampak tudi to telo potrebuje. Natan je po moje, preživel eno lepo pasje poletje. Tudi proti koncu poletja, je doživel nekaj lepih izletov in sprehodov. En lep sončen dan, smo se odpravili v Arboretum. Lepo ga je bilo gledati, ko je občudoval vsa ta ogromna drevesa. Le kaj si je mislil? Le kaj je imel v glavi? Tu in tam je celo zalajal v katerega. Se je morda kakšna stara platana p

Zgodila se nama je zima, zgodila se nama je pomlad in zgodilo se nama je poletje. O, pa še marsikaj drugega. Natan mi je pokazal, kako lepi so zimsko pomladni gozdovi, kako čudovita so tudi mrzla jutra in ravne poti mimo zoranih polj, ko je zima. Kako lepa so polja, ko vzklije žito in tudi potem, ko je žito zrelo in med njim kuka rdeči mak. Pokazal mi je bistre potoke, polne živahnih ribic. Doživela sva sončne vzhode in zahode. Nebo, po katerem se lovijo puhasti oblački in lastovke, ki se ob pričakovanju dežja, spuščajo čisto blizu tal, ob žarečem soncu pa letajo visoko pod nebo. Mravljišča, čričkove luknjice. Lisice, kako zgodaj zjutraj čakajo na svoj zajtrk. Vse te stvari so vedno, vendar sem pozabila, da obstajajo. S pesjančkom sem doživela tekanje po potkah, ter smeh in srečo na lovskih opazovalnicah in pod njimi. Nabiranje marel, zvončkov, šmarnic. Pa na bezeg ne smem pozabiti. Ob njem sem spoznala, da dež ne grize. Prav nasprotno. Kaplje prijetno božajo, ko polzijo po obra

Ljudje smo si različni. Eni rabijo veliko, da so srečni, drugi manj ali malo. Nekateri so razvajeni, drugi so z leti na lastni koži izkusili, da materialne dobrine in denar niso pogoj za srečo, tretji, pa smo skromni celo življenje. Vemo, kje tiči sreča in kam se postaviti, da se te dotakne. Vedno ne gre, čeprav veš, da je tam. Včasih že misliš, da jo imaš, pa ti spolzi, kot mivka med prsti. Dosegljiva je vsakomur, tudi revnim. Pa ne revnim po duši, ampak tistim, ki so zadovoljni z manj denarja, pa so vseeno srečni. Ste že videli srečnega bogataša ali pa njegovo ženo? Jaz ne. Sreča pa seveda ne pride sama. Moraš jo najti. Moraš jo videti. Če je ne vidiš tukaj, je sigurno tam. Mogoče je treba včasih samo malo potrpeti, počakati. In pride. Morda ne od tam, kamor imaš uprt pogled. Pride skozi zadnja vrata, ni važno, samo da pride. Morda je sreča, en lep sončen dan. Sigurno je sreča, ko vidiš svojega otroka, kako je nasmejan. Sreča je, če imaš dobre ljudi okoli sebe. Včasih je treba

Vsako jutro se zbudimo. Ali pa ne, odvisno od nas. Lahko dan prespimo leže ali pa stoje. Tisti, ki ima službo tudi ponoči, lahko dan prespi, ali pa vsaj polovico dneva. Mora, kajti telo potrebuje počitek. Potem se pa prebudi. Svež in spočit. Jutra v postelji so lahko tako čudovita. Sploh, če te kdo preseneti in ti v posteljo prinese kavico. Tisto črno, vročo, dišečo... Ja, mora te presenetiti ali pa ti koga. Mene včasih zjutraj preseneti Natan. Pa ne s kavico! Preseneti me s seboj. Če sama ostanem v postelji, si dovoli zlesti k meni. Kar naenkrat začutim nekaj kosmatega in mokrega. Smrček previdno prisloni k meni, me povoha in potem tako hinavsko prileze. Misli, da je potiho. No, saj bolj tiho je, ampak teža. Ko se ta 56 kilogramska gora zlekne čez moje noge ali trebuh, komaj diham. Potrpim, saj ni velikokrat in tako ima to rad. Potem pa izdihne od sreče, zasmrči in zaspi kot angelček. Pa saj meni tudi prija malo jutranjega cartanja z njim. Drugače zelo rad spi v svoji posteljici,