Pes svetega Huberta - pes, ki je zopet prebudil moje srce

Ko hodimo po svetu, ne hodimo z obrazi obrnjenimi v tla. Včasih je treba pogledati tudi komu v srce. Tam se marsikaj vidi. Verjemite. Lahko je ranjeno, lahko je žalostno, utrujeno in telo preponosno, da bi razkrilo svoje srce. Se zgodi, da dolgo živiš v senci. To veš samo ti. In pride čas, da odgrneš zaveso, stopiš iz nje, se opogumiš in nastopiš, kot že dolgo želiš. Počasi se zgodi, da te opazijo. Ja, ljudje te celo opazijo in kar sebi ne morejo verjeti, da si to ravno Ti. In ne vedo, da si opazen zaradi njih. Ker, saj veste, "človek obrača, Bog obrne." To je pravilo. Tako je. Še vedno ne verjamete? Potem še niste doživeli v življenju nekaj, kar bi vas izučilo, izšolalo, ali bi rekla po domače, "na rit posadilo". Od takrat začneš verjeti samo vase. Rabiš nekaj, pa si kupiš psa. Ta terapevt, ti odpre oči in srce. To je meni naredil moj neverjetni Natan, ki ga je ena sama ljubezen. Eni pa ostanejo v senci, oziroma mislijo, da so ostali, pa niso. Naprej živijo

Včasih potrebuješ nekoga, da se z njim pogovoriš, včasih potrebuješ nekoga, da se z njim poveseliš, da čutiš tisto skupno energijo, ki teče po žilah, da se bratsko objameš, potrepljaš po ramah in drug drugemu rečeš: saj bo. Veste, kako to vsi rabimo. Meni se sliši zelo lepo. Jaz ga nimam. Moj Natan ga pa ima. No, čisto pravih, krvnih, ima več. Pa sestric tudi. Žal, njih ne vidi nikoli. So predaleč, tam na daljnem Slovaškem. Tam so se skotili. Kje so sedaj razkropljeni, bi se morala pozanimati. Tudi to bi šlo. Pa ne rabimo tega. Natan ima bratca, no, tako rečemo mi. To je en zelo lep, prijazen in igriv kuža. Ime mu je Nasch. Mi ga kličemo Našek. Je nemški ovčar in kljub temu, da je čuvaj, je zelo prijazen in lepo vzgojen. Sicer je še igriv, ker je mlad in ravno zato se z Natanom dobro ujameta. Že res, da postane igra včasih malo groba, takrat posežemo vmes in zopet je vse lepo in prav. Večkrat hodimo skupaj na dolge sprehode ali pa pridemo samo na partijo igre. To so čudoviti trenu

... če ga živiš, tako kot ponuja se samo in ne, da ti ga spremeniš.  Ja, tudi tega me je naučil Natan. On nič ne načrtuje za naslednji dan, nič se ne obremenjuje, kaj bo oblekel, kam bo šel...jutri. Živi za danes, za ta trenutek. Ko je lačen, bo jedel. Skače in počenja norčije, ko se mu zahoče. Zaspi, ko začuti, da je utrujen in mora zaspati. Ve pa, kdaj moram priti iz službe. Takrat čaka in če me ni, on ne ve zakaj. Ve samo, da me ni. Ta pesjanček, me ima brezpogojno rad. On me nikoli ne bi zatajil, ali pa me imel za izhod v sili. Nič ne obljublja v prazno, ne načrtuje sanjske prihodnosti, ne zida gradov v oblakih, ne bo me pustil na cedilu in izginil. Samo rad me ima. Kaj pa mi? Še ni dobro konec poletja, pa že nekateri plačujejo dopust za naslednje leto. Pa sploh ne vedo, če ga bodo dočakali. Praznovati bodo odšli prihod novega leta, pa že sedaj hodijo okrog nervozni, kaj bodo oblekli in kakšno frizuro bodo imeli. Pa, da ja ne bo imela katera isto obleko. Ljudje božji, zakaj? T

Sobota zvečer. Ura osem, ko pridem malce utrujena, iz celodnevne službe. Natan me že ves nestrpen čaka pri ograji. Hodi gor in dol, gleda kateri avto bo pravi. Končno se prikažem tudi jaz. Presedem se v avtodom in gremo. Natan vesel sedi med nama in po nekaj kilometrih že tudi trdno spi. Peljemo se proti morju. Zjutraj se prebudimo v lep topel dan. Malce megle, ampak kasneje sonce pokaže zopet svojo moč. Pravo poletje, bi človek rekel. Morje pa...morje seveda, kaj drugega kot pomirjajoče, lesketajoče v soncu in izzivalno za mojega pesjančka. Užival je v jutranjem sprehodu skozi kraško vas. Nasadi primorskega drevja, trte in še kaj. Fige že gredo skoraj h koncu, zoreti so pričela kaki jabolka, mandeljni in olive. O, kako je brskal po dišečem rožmarinu. Tudi popoldanski sprehod ob morju, mu je dobro del. Priznam, tudi meni. Ta morski zrak in sonce, mi čisto pomiri telo. Prav prija še kakšen dan ob morju in malo martinčkanja na soncu. Sedaj je čisto drugače, ker sonce ne pripeka tako n

Pod besedo pravljica, si predstavljam nekaj lepega, nekaj sanjskega. Nekaj, kar se dogaja samo za sedmimi gorami in za sedmimi vodami. Kjer prebivajo vile, škratje in druga čudežna bitja. Ampak sem ugotovila, da ni res. Pravljico lahko imamo tudi mi, lahko si jo naredimo, lahko jo pa že imamo, le oči moramo odpreti in jo videti. Življenje z mojim pesjančkom, je tudi kakor pravljica. Zjutraj, sedaj ko se po dežju dvigujejo meglice nad njivami in sonce nagajivo pošilja žarke skozi veje, včasih samo čakam, od kod se bo prikradel kakšen nagajivi škratek. Veste kako so lepa jutra. Vse je v rosi, vse se leskeče v soncu. Vsaka travna bilka, vsaka vejica. Vrane letajo nad polji in slišiš njihov veličastni kra-kra. Ne boste verjeli. Natan obsedi in onemi kot jaz. Sliši kako spolzi rosa iz vej. Skače za kapljicami in si moči smrček. Večkrat se za trenutek ustaviva in opazujeva lesketanje. Pa tista tišina, ki te napolni z energijo. Ne morem verjeti, koliko različnih vrst je gobic na travni

Mine ura, mine dan, mine teden, mesec. Mine pomlad, mine poletje. Mine mladost. Mine veselje, pa mine tudi žalost.  Sedaj, je minilo poletje. Ne objokujmo ga, tako kot ne objokujmo ničesar, kar se nam je zgodilo in je minilo. Je že moralo biti z enim razlogom. Mogoče zato, da nam je bilo lepo, mogoče zato, da smo bili srečni, mogoče zato, da bomo znali sedaj kaj drugače ceniti ali pa zato, da smo se iz tega kaj naučili. Lahko, pa da je minilo, ker je pač minilo, brez pravega razloga. Kdo ve. Pri vsaki spremembi je pa tako, da je nekdo žalosten, drugi pa vesel. Poletje je žalostno odšlo, jesen pa vsa vesela prišla s svojimi barvami. Življenje je pač takšno. Včasih se nam pluta potopi, včasih nam pa svinec plava na vodi. Res smo mojstri. Tudi moj pesjanček Natan odrašča. Ni več mali kuža, ki se je kobacal in na svojih tačkah spodbijal. Ne hodi si več po uhljih ko voha in ko mu vse diši po poteh in potkah. Minilo je, ko se mi je cel spravil na kolena in mi zaspal v naročju. Prehitro