Pes svetega Huberta - pes, ki je zopet prebudil moje srce

Dopust. Oooooo, zjutraj lahko brez skrbi poležim. Tako bi rekla včasih. Danes pa rečem, ooooo, s pesjančkom lahko greva  na dooooolgi jutranji sprehod. In tako se je zgodilo. Vstaneva v čudovito jutro. Mož gre pred nama v službo, seveda prej skupaj spijeva najslajšo jutranjo kavico. Pesjanček še poležava, se nama smuka med nogami in seveda na ves glas zeha in razteguje svoj jeziček, kot bi ga hotel razstavljati. Smešen je, res smešen. Zjutraj je tako prisrčen in ena sama ljubezen ga je. Glavo naslanja na naju, se naju s tačkami dotika in lenobno gleda. Res je priden za enoletnika. Malo se še pocartava, ob pol osmih pa skočiva v avto in se odpeljeva na najin travnik. Belo jutro. Pa ne sneženo. Mraz je. Pogled, da ti kar zaslepi oči. Natan seveda presenečen. Takšne beline še ni videl. Pa ne samo to, tudi lužice so ledene. O, to bo zabava. In res je. Avto parkiram kot vedno. Na poljsko pot ob veliki njivi. Obujem si "bataše", odprem vrata tudi pesjančku, mu rečem "sp

Tudi ko mene več ne bo, ko poslana bom v nebo, ti boš zame vedno prvi. Verjetno se strinjate, da bi te besede lahko marsikdo povedal tudi komu. Tudi jaz in mislim resno. Res je lepo, ko imaš koga rad. Lahko je ljubezen do moškega, ljubezen do svojega otroka, mogoče staršev ali pa prijatelja. Lahko je pa čisto posebna ljubezen, katera se je na srečo, dotaknila tudi mene. Ljubezen do živali, do mojega pesjančka. Krasno je imeti mojega Nathana. Ampak... Ni tako enostavno. To se bo verjetno z mano strinjal marsikdo, ki ima tako ali drugače vzgojenega psa. Včasih sem z velikimi očmi opazovala koga, ki je vodil psa. Pes lep, priden, ubogljiv... O, to bi imela tudi jaz! Sedaj vidim in vem, da do tako vzgojenega psa, ni tako enostavno priti. Ko pa sedaj vidim koga s psom, si mislim: Zelo dobro ti je uspelo. Vsaka ti čast. Vem, da si vložil ogromno truda in vztrajnosti. No, našemu Natanu še kar veliko manjka. Je pa boljše. Včeraj je že drugič dobil priznanje iz male šole. Hodil je dva

Nikoli nisem opazila, da je naše dvorišče tako zanimivo. Videla sem le smeti, ki jih je treba pomesti, da kakšen stol ni prav obrnjen in ga je treba pomakniti bolj k mizi. Da ta roža ne paše na okno... Same nepomembne stvari.  Teh nekaj mesecev, ko je pri hiši Natan, pa poskušam gledati kot on. O, kaj vse je tukaj. Samo malo opazujem pesjančka in marsikaj vidim. Prične se spomladi. Koliko narcis je treba poduhati. Vsak tulipan in žafran je posebej pričakal, kot bi se igral igro in ugotavljal, "kakšne barve bo pa tale?" Poleti, da ne govorim, koliko je raznih žužkov po tleh, martinčkov in mravljic, ki jih pesjanči opazuje in opazuje. Oh, hrošči! Ti so pa zanimivost. Natan se igra z njimi. Ne vem, kje najde tako velike. Celo uro ga nosi po gobčku in spusti. Ga gleda kako leze in ga zopet rahlo zagrabi. Enkrat mi ga je prinesel v kuhinjo. Groza! Hitro ga je moral popakati in odnesti nazaj ven. Sedaj, ko je jesen, je pa za našega Natana zanimivost ptičja krmilnica. Ptic

"Lisička je prav zvita zver..." Saj poznate to staro, lepo, otroško pesmico. Vsi smo se jo učili v šoli in peli pri glasbenem pouku. Takrat sem jo samo pela in ne razmišljala o njej. Sedaj pa razmišljam, kako je zvitost pri živalih zanimiva, res zanimiva. Ko si najmanj misliš in pričakuješ, ugotoviš, kako zvito je to napravljeno. Zelo dobro se znajdejo, sebi v prid. Pa ne misliti, da je to samo pri živalih. Ne veste kako zelo zviti smo ljudje. Sploh nekateri, so še posebej zviti. Vse sebi v prid. Naj bodo, naj nas vodijo žejne čez vodo. Mi bomo že kako. Ja, včasih ne moreš verjeti, da to stori nekdo, v katerega nekako verjameš. Po moje, ne moreš nikoli nekje v sebi, tega odpustiti. Verjetno je že tudi kdo od vas doživel, da šele čez čas ugotoviš, kakšna zvitost je bila. Pa si misliš, kako sem lahko takšen bedak. Eh, nič za to. Tudi lepe stvari se dogajajo. Meni že. In nimam časa sovražiti ljudi, ki me sovražijo, ker imam preveč dela z vračanjem ljubezni tistim, ki me ima

Se vam je že kdaj zgodilo, da ste se težko ločili od česa ali od koga? Ali pa, da ste se ločili brez slovesa, brez tistega zadnjega poljuba, brez toplega stiska roke, brez objema?! Kar naenkrat ni več bilo. Konec. Kot, da ni nikoli obstajalo. Jaz tega nekomu ne bi mogla narediti. Tudi vi, ne delajte tega. Predstavljate si mogoče ne, kako je za nekoga hudo, kako je lahko žalosten, jezen, razočaran. Vsak je vreden slovesa, pogleda v oči in besede adijo. V srcu moramo nositi človečnost, modrost in pogum. Nikoli ne glejmo samo nase, na svoje odločitve, sploh, če se gre za dva. Nekdo te morda ima rad, bolj kot si zaslužiš. Moj pesjanček se je letos že tretjič šel posloviti od morja. Zadnjič? Ne vem. Kar vleče nas tja na jug, na sonce, med oljčne nasade in dišeče kakije. Zelo lepa jesen je letos na morju. Topla, brez vetra in kar vabi na sprehode. Ko je pri Sečovljah Natan gledal vodo in zasidrane barčice, se mu je za hrbtom prikazala lepotička. Res je bila lepa, Cuba po imenu. Bila j