Pes svetega Huberta - pes, ki je zopet prebudil moje srce

To je Natanovo prvo poletje. Mladostno, razigrano, igrivo, malce pa tudi lenobno. In tako je tudi prav. Je pa tudi moje, prvo, drugačno poletje. Moram priznati, napornejše od ostalih, vendar ta pasja posrečenost odtehta vse. Sedaj je toliko zrasel, da je že pravi pesjan. Ima že krepko čez 50 kilogramov, star pa je tudi že osem mesecev. Pravi lepotec. Pri teh njegovih kilogramih in radovednosti, sem pa tudi jaz dobila mišice. O, ko tale mrcina zaštarta, moraš kar dobro napeti mišice, da ga zadržiš. Pa saj gre. V slogi je moč. Moža je že dvakrat prevrnil, pa ne, da ni dovolj močan, ampak tako pridirja proti tebi, da če nisi dovolj hiter pri umiku, ti ni milosti. Znajdeš se na tleh ali pa na psu - dobesedno. Če ga malo opišem, pesjančka seveda, je pa to en tako čudovit pes. Karakter? Kapo dol. Pa ne zato, ker je moj.  Vse ljudi ima rad in rad ima, če ga kdo vsaj malo poboža. Ni čisto nič hud, prav nasprotno. Laja zelo hecno, težko opišem. Odmeva po celi ulici ta njegov počasen, moč

Zopet sem pri temu mojemu prekmurcu Lainščku, ki pravi  "Ne bodi kot drugi". Lepa pesem, drugačna. Se vam ne zdi, da smo ljudje neki povprečneži, dolgočasni, z naveličanimi obrazi in hodimo po prehojenih poteh? Oblačimo se v večno klasiko, kajti z njo nič ne zgrešiš. Ženske pošlihtane frizurce, moški obriti in postriženi... Hitimo. Hitro zajtrk, hitro kosilo, hitro, hitro.... Čakati vsak dan tega, onega. Ob določeni uri vstati, ob določeni uri lulat, ob določeni uri kakat. Pa dajte, nehajte. Zakaj? No, kje to piše? V redu, takrat ko je služba, takrat je red. Pa drugače? Saj boste vseeno vse naredili in nič pomembnega zamudili. Zakaj nebi imeli psa? Ker je obveznost? Ne jemljite kot obveznost. Naj bo v veselje. Veste koliko v življenju zamudimo, pa sploh ne vemo. Zakaj nebi enkrat ko dežuje, šli ven brez dežnika. Da bi bilo drugače, da bi bili mokri, da bi občutili dežne kaplje na obrazu, na rokah. Veste kako dober občutek je to, pa čisto mokri lasje. Naredite s

Ko boste stari in ob neki priliki potegnili črto, se boste vprašali: Česa se najbolj spomnim? Kdaj mi je bilo najbolj lepo? Kdaj sem bil najbolj srečen? Kaj mi je spremenilo življenje? Ter jezni boste na tisto, česar niste naredili. Prepozno. Spomnim se, ko sem kot otrok šla s kanglico vsak večer po mleko. Gledala sem teto kako molze kravo, zraven pa sedi maček in se oblizuje. Teta je usmerila curek mleka naravnost njemu v gobček. Najbolj lepo mi je bilo, ko...vsega ne smemo povedati. Najbolj srečna sem bila, ko sem prvič pestovala hčerko. Življenje mi je spremenilo...tudi tega ne povem. Malo heca, ampak vse to je tudi res. Malo se zamislite. Naredite kaj zase, za svojo srečo. Meni je žal, ker še pri enainpetdesetih nisem bila na Triglavu. Zakaj ne? Me je bilo strah, da ne bom prišla na vrh? Pa kaj! Bi se pa obrnila in šla nazaj. Niti poskusila nisem. Bom sedaj. Rada bi vse nadoknadila. Vse neizpolnjene želje, sanje. Moram pa priznati, da so realne, da so dosegljive. Sam

 A veste, da je lahko ponesrečeno, zelo posrečeno? Zelo smešno, ali pa izpade zelo nerodno smešno, haha. To je tisto, ko se ti smejejo, ker se ti je nekaj zgodilo, tebi je pa strašno nerodno ali pa strašno neprijetno. Pa ravno takrat, ko te vsi gledajo. Ja, to je to! To ni napaka, to je nekaj, kar se ti je ponesrečilo, pa nisi zaradi tega žalosten. Lahko se ti pa kar tako zgodi, mimogrede, nepričakovano. Je pač ponesrečeno posrečeno. Ko si že malo dlje na svetu, se ti to vedno pogosteje dogaja. Ko si mlajši in se ti to zgodi, je katastrofa, ooo, to se pa meni ne sme zgoditi. Je pa strašno smešno, ko vidiš drugega. No, ko si pa malce starejši, se pa že smejiš svoji nerodnosti in svoji ponesrečenosti. Že pride v navado. Ja, kar pomislite na sebe. Sem enkrat videla, gospodično s petkami hoditi po šparu. Špičaki, široke hlačnice in kar naenkrat se tisti špičaki zapletejo med hlačnice. Veste kako hitro je bila na vseh štirih. Z rokami je tako zamahnila, da je torbica pristala daleč pre

Tako kot vsak, vse, se tudi dan utrudi. Rabi počitek, zato se prevesi v noč. Tudi sonce gre po napornem dnevu spat. Že od jutra nas je grelo in se prebijalo izza težkih vodenih oblakov, da nam je pošiljalo energijo. Prebijalo se je od vzhoda, do zahoda, preden je opravilo svojo pot. Moralo je, pa če tudi ga nismo videli nad oblaki. Vsak dan isto. Za razliko od nas, ki si lahko poti izbiramo sami. Tudi narava gre spat. Travne bilke se povesijo, cvetovi se počasi zapirajo, tudi listi na drevju se malo sprostijo in niso tako napeti. Ptice se spravijo v svoja gnezda ali pa na veje, živali gredo v svoje brloge. Še potok se ti zdi, da upočasni svoj tok. Vsi in vse rabi svoj mir in počitek. Kaj pa vi? Ste zadovoljni z današnjim dnem? Ste opravili kar ste mislili? Služba, doma? A ste mogoče koga osrečili? Vsaj z nasmehom? Niste. Pa bi morali. Napravite to jutri. Se boste kmalu odpravili spat, ali pa boste kot nočne ptice, ki prespijo dan, ponoči so pa budne? Če ste koga užalili ali pa imat

Ko sem bila še mala punčka, saj veste, takšno zgovorno, skodrano kobacalo z nagajivimi očmi, sem šla z mamico k zdravniku. V čakalnici je bil en gospod, ki se je zagledal vame. Mamico je prosil, če me lahko vzame, če me da. Rekel je, da z ženo ne moreta imeti otrok. Saj ji ne bo nič manjkalo, je rekel. Rada jo bova imela, denarja imam, lačna pa tudi ne bo. Sem mlinar. Imam svoj mlin in se bo lahko igrala ob vodi. Seveda je ni izprosil. Velikokrat o tem razmišljam. Kaj bi bilo, če bi me pa le dala. Morda škoda. Bi odraščala ob Muri, med prekmurskimi ravnicami in pozimi opazovala meni ljube vrane, kako letajo in z vreščanjem motijo tišino. Če bi le imela jaz takrat besedo... Rada imam reke, ki umirjeno tečejo. Ure in ure bi lahko sedela in gledala tokove, ki s sabo prinašajo spomine. Tudi Natan ima rad vodo. Seveda z razliko od mene. On čofota po njej in uživa na drugačen način. Ko prideva do potoka, če še ni prost povodca, to naredim. Dam mu svobodo. Steče po kratkem bregu navzdo