Pes svetega Huberta - pes, ki je zopet prebudil moje srce

Se sprašujete, ja kakšen naslov pa to sploh je? O, veliko pove, samo če malo razmisliš. Še niste bili nikoli v senci? Po moje je senc več. Recimo: Poleti, ko je dan najbolj vroč, ko sonce neusmiljeno pripeka, ko ne veš kam bi se skril pred vročino, takrat je najlepše v senci, v senci drevesa. Morda kakšne mogočne lipe, ki ima goste veje in polno drobnega listja. Pa še diši tako prijetno. Ali pa za hišo, kjer ste skriti pred soncem in ležite v mreži, ter se hladite s hladno pijačko. Z Natanom greva v gozd, kjer je tudi senca, saj je polno dreves in sonce ne pride blizu, saj so krošnje zelo visoko. Vidim, da drevesa kar tekmujejo, katero bo imelo više krošnjo, više proti nebu in soncu. Včasih se mi zdi, da sem sama senca, senca od človeka. Tavam brezciljno, ne vem kaj bi sama s sabo, nimam želja, sem brez vsake volje, brez upanja. Sama sebi sem v napoto. Česarkoli se lotim, mi ne uspe, ne vidim izhoda. Lahko bi rekla, da ne vidim lučke na koncu tunela. Se pogledam v ogledalo, vid

Ni vsak dan enak dnevu. Lahko je lepo vreme, pa imamo slab dan, lahko je pa slabo vreme, pa imamo lep dan. Včasih je odvisno od našega počutja, včasih je odvisno od stvari, ki se nam zgodijo. Lahko vstanemo tako kot pravijo "z levo nogo" in se dan začne slabo čisto brez pravega vzroka. Lahko pa nas nekdo zjutraj zbudi s poljubom in prvi žarek že posije. Takoj začutimo, da je lep dan na obzorju. Danes sva imela z Natanom deževen dan. Kljub temu, je bil dan lep, ker sva si tako naredila. Ko sem prišla iz službe, je dobil kosilo. Danes je imel kuhan korenček, brokoli, cvetačo, malo fižola, makarone in faširano meso. Dodala sem še merico Eukanube in trebušček je bil poln. Počakala sva urco, da se je hrana polegla. Vmes sem poskrbela tudi zase. Skuhala sem si kavico, jo nalila v lonček, brez katerega kava sploh ne bi bila kava in uživala samo mojih deset minut. Ker je deževalo, sem obula gumijaste škornje, si nadela palerino, povodec v roko in gremo dogodivščinam naproti. Z

Saj to je res. Kaj mi pa morejo? Kaj pa lahko soncu, ki sije? Nič. Kaj pa lahko pticam, ki veselo letajo pod oblaki? Nič. Kaj pa lahko reki, ki teče. Nič. Če ji preprečiš, si bo pot utirala drugje. Kaj pa lahko škržatu, ki v soncu neutrudljivo brenka svojo pesem? Lahko ga samo poslušaš in uživaš. Kaj pa lahko Natanu, ki na sprehodu skoči v vodo kljub temu da ne dovolim? Nič mu ne morem. Lahko grem za njim v vodo in ga gledam kako veselo čofota po njej. Prav ima, naj uživa. Ravno tako mu ne morem nič, ko čez travnik teče za psičko, kljub temu da kričim za njim. Nič ne sliši, odločil se je, da gre za njo in pika. Kaj mu lahko, ko mi ukrade kos mesa? Samo gledam ga lahko, kako mu teče slina, ko se masti z njim. Kaj pa jaz? Kaj mi pa morejo, ko se oblečem na "šeri beri"? Nič. Samo mislijo si lahko svoje. Pa ko se peljem v avtu z odprtimi šipami in poslušam "Čisto jebo" na ves glas. In ko grem z Natanom po travniku in si na ves glas pojem čisto brez posluha? Kaj m

Ste sigurni? Jaz sem, ker sem se tako odločila. Vem, da se bo nekaj lepega zgodilo. Pa če tudi traja čakanje do večera. Nič zato. Na koncu dneva, mi bo občutek radosti v srcu povedal, da je bil srečen dan. Že zjutraj, ko se bom vstajala iz postelje, bom imela v mislih, da bo srečen dan. Zato bom tudi dobre volje in vse kar bom naredila, bom naredila z veseljem. Zaradi tega, bom delo uspešnejše opravila. Če bi se kislo držala, mi nič nebi šlo od rok. Še kak kozarec bi razbila. Na sprehod z Natanom, bom šla z veseljem. To bo občutil in bo bolj priden, bolj ubogljiv, saj bom nežnejše govorila. Žival to takoj čuti. Moji koraki bodo lahkotni in vse okoli mene, bo imelo drugačen čar. Razveselila se bom sonca, ki me bo pozdravilo na poti iz gozda in mi zaslepilo pogled. Ne bom se jezila na srne, ki se mi nastavljajo ob poti in vznemirjajo Natana. Ko bova prišla domov, se bom z veseljem lotila kuhanja. Vse bo steklo, kot mora. Pa četudi ne, se ne bom jezila. Dan bo minil, kot bi si samo

Saj poznate tisto pesem, "Nekoga moraš imeti rad", ki jo je napisal Ivan Minatti. Nekomu moraš nasloniti roko na ramo, da se lačna nasiti bližine.... Vsi to rabimo, čisto vsi, pa čeprav se včasih zdi, da so nekateri hladni in tega ne rabijo. Pa ni res. Vsi rabimo ljubezen, kajti to je hrana za dušo. Zaradi ljubezni in bližine ljubljene osebe, smo srečnejši, močnejši, samozavestnejši. Počutimo se pomembne in enakovredne drugim. Nismo osamljeni, ker vemo, da je nekje nekdo, ki vsak trenutek misli nate. Da se ne počutiš med množico ljudi sam ali osamljen. Da nisi kar nekdo, ampak padeš nekomu v objem, nekomu, ki te ima rad, ravno tako kot ti njega. Rad imaš lahko mnogo stvari. Recimo drevo, ali pa reko. Rad imaš lahko živali. Ljubiš pa samo enega, tukaj nimaš izbire, to pa odloča srce. Jaz imam rada Natana. Kdo pa nebi ime rad tega pesjančka, ki je tako posrečen in vrača ljubezen v polni meri. Četudi je velikokrat okoli hiše razdejanje, da verjeti ne moreš, kaj je en pe

Veste kaj je zvestoba? Aaa, problem imate! Torej, nimate psa. Napaka. Kdo vas pa na pragu pričaka, ko pridete iz službe? Ja, ja, mož ali pa žena seveda. Kaj pa ostalih 360 dni v letu? Tisti, ki nimate psa, ne boste verjeli. Vsak dan, čisto vsak dan, je ta mrcina presrečna, ko vas zagleda, da pridete domov. Natan me je danes presenetil. Prvič se je zgodilo, da je skočil s sprednjimi tačkami name, kot bi me hotel objeti. Glavo mi je naslonil na ramo in cvilil od veselja. Z repom pa neustavljivo mahal. Trajalo je kar nekaj časa, da se je odlepil od mene. Jaz sem ga pa tudi objela in mu pustila to veselje. Morate vedeti, da je že večji od mene, če se postavi pokonci in da je to tudi kar nekaj teže. Seveda sem bila cela poslinjena. Hvala tistemu, ki si je izmislil pralni stroj. Zadnje čase ga zelo veliko uporabljam. Ta kratek čas, kar imam psa, sem ugotovila, da ima neverjetno srce. Toliko ljubezni kot pokaže in daje vsakemu, ne more nikoli nazaj prejeti. Kajti pes ni nikoli jezen na

Spet sem pri jutru. Za razliko od drugih, je bilo danes za naju najlepše. Tako je bilo prijetno, spokojno, da sva hodila dve uri. Ne vem kaj, ampak nekaj je dalo najinemu sprehodu poseben čar. Kot bi nekdo, neka nevidna pozitivna energija ali nekaj, ne vem kaj, naju spremljalo ves čas. Bila sva umirjena. Meni so vse črne misli zbežale nekam daleč stran. Natan je hodil pridno, umirjeno ob meni. Še nikoli ni bil tako priden in še nikoli ni hodil prost povodca tako ob meni. Ni se še zgodilo, da bi med sprehodom tolikokrat s sprednjimi tačkami skočil name. Bil je vesel in kot bi mi znova in znova hotel nekaj povedati, nekaj pokazati. Ne vem, kaj je to bilo. Nisva opazovala dreves, nisva opazovala travnika, niti koruznih polj. Sva pa opazila veverico, ki je skakljala ob robu gozda po tleh in je potem švrknila na drevo. Jedla sva divje robide. Dobil je koruzo, s katero se je igral, pa mačico iz grabna. Sprehod se je spremenil v nekaj drugačnega, v nekaj čustvenega, v nekaj kar ne znam o

Če življenje živiš, se ti marsikaj zgodi. Če ga ne živiš, pa popolnoma nič drugega, kot fotelj in televizija. Moramo živeti. Ampak po moje, to ni pijančevanje, brezčasne nočne zabave in zapravljanje denarja na veliko. Ne. Živeti je zame čisto nekaj drugega. To je biti srečen, ker če si srečen, si zato, ker živiš polno, lepo življenje. Malo se razvajaš z drobnimi stvarmi, malo tega, malo onega za dušo. Pa seveda narava. Pojdite v naravo, kajti zgodnja jutra so še vedno tako čudovita. Šele danes sem opazila, koliko je pajčevine in čudovitih barvastih pajkov. To pa zato, ker se sonce leskeče v rosnih kapljicah na njih. To vidite samo zjutraj. Zelo lep pogled, pa je samo pajčevina. In bo nekdo rekel, kaj je sedaj v tem lepega? Ne znam odgovoriti, meni je pa krasno. Če imaš v takem čudovitem jutru še Natana ob sebi, pa doživiš drugačno jutro. Bilo je takole: Ob pol sedmih, sva šla od doma proti gozdu. Seveda za našega lenuhčka, vse prezgodaj. Vlekel se je kot megla. Skozi gozd je hod