Pes svetega Huberta - pes, ki je zopet prebudil moje srce

Te besede, pa sigurno ne poznate. To lahko obstaja samo pri takemu posrečenemu nerodnežu, kot je Natan. Ko voha in tišči bučko v tla, nič ne vidi, ker je prevelika koža in mu prekrije oči. Ker so ušesa predolga, si stopi na njih. Da to vidite. Tudi preval je že naredil. Včasih se mi kar zasmili, pri teh njegovih akrobacijah. Je pa tudi zelo smešno. Tak velikan, pa tako neroden. Se pobere, malo butasto gleda in gremo naprej. Zaradi takšnih zgodivščin, je že tudi mene spravil na kolena. Malokdo me, temu pesjanu je pa že kar kmalu ratalo, haha. Ko se takole preganjamo po tem svetu, se nam marsikaj smešnega ali ne smešnega zgodi ali pa vidimo. Se vam je že kdaj zgodilo, da vam je na novoletno noč hotel voščiti črnc? Meni se je. In namesto poljuba, me je ugriznil. Smešno, ne! Meni ni bilo. Kasneje sem se pa sama sebi smejala. Verjetno tudi vi niste brez kakšnih podobnih ali pa ne podobnih zgodivščin. No, da se vrnem k Natanu. Bil je v kuhinji in mi je vzel gobico za pomivanje pos

Imeti rad, lahko pomeni različno. Nekdo ima rad hrano, drugi živali. Rad si lepo oblečen, rad hodiš. Rad uživaš v glasbi, rad imaš nek kraj... Natan pa ima rad nas. Mene, tebe, njega, njo. Rad ima vse ljudi. Že ko sva ga pripeljala prvič domov, se je pričel stiskati k nama. Bilo je božanja in cartanja, zato je še bolj vzljubil bližino človeka. Že po karakterju je takšen, ampak zgleda, da sem tudi jaz pripomogla k temu. Strašno ga imam rada. Tudi drugi doma ga imajo radi in to občuti, ter še v večji meri vrača. Rada ga ima hčera. Kljub temu, da ne stanuje doma in da ima svojega lepotca nemškega ovčarja, pride skoraj vsak dan in potem, da ne govorim. Cartanje, cartanje... Rad ga ima partner. Gresta skupaj na sprehod, hodita v pasjo šolo, ga krega in pohvali. Radi ga imajo sosedje. Včasih je prav smešen. Recimo, sedi ob ograji in gleda, kako soseda obeša perilo. Spet drugič je na balkonu, položi gobček na ograjo in jo opazuje. Bučman. Na sprehodu ga božajo drugi ljudje, čisto

Dobro jutro! Danes sva pa zgodaj vstala. Ali pa je sonce pozno vzšlo. Vse je mogoče. Bila je dolga, neprespana noč. Vroče pa tako, kot bi se sonce zmotilo in celo noč sijalo. Mogoče se je samo meni tako zdelo, saj zadnje noči slabo spim. Tudi Natan ni spal. Se je premetaval, čohal, stresal z glavo, pa še sedel je v temi ob postelji in me gledal. Bučman mali. Saj ni čudno, da mu je vroče, če ima pa cel kožuh na sebi, pa še pol prevelik. Jutro je pa vseeno prišlo. Vstala sva zgodaj. Po dolgotrajnem Natanovem zehanju in pretegovanju, nama je ratal podvig. In šla sva na jutranji sprehod. Zopet proti gozdu. Se je pa spremenil od pomladi. Ko stopiš v gozd, je praprot tako visoka, da se naš velikan komaj vidi ven. Tako je lepo. Pot zgleda, kot bi hodil po rovu. To pa zato, ker se visoka praprot in zelo visoka trava upogibata pod jutranjo roso na potko. Pogledaš na tla, vidiš polno korenin, ki silijo na svetlobo iz zemlje. Hodiš pa po mahu. Pa še lesketanje sonca v rosnih kapljicah.  Res

Ste lačni? Niste? Pa bi vseeno malo. Nekaj sladkega. Liziko! Takšno veliko, okroglo. Ne? Kaj pa 505 sa crtom? Tiste stare bonbone, sladke. Že vem, čokolado Toblerone bi. O, ta je dobra, zelo dobra. Me spominja na otroštvo. Kaj pa fige? Ste že poskusili marmelado na žlico? Veste kako to gre! Sredi noči se prebudiš, si lačen in ne moreš spati. Nič boljšega, kot kos kruha in marmelada z žlico. Njami. To sem se naučila, pa vam povem, da ni slabo. Ali pa makova potica, takšna ta prava, domača. Pa baklava, topla. Bom kar nehala, da se še ne lotim kakšnih Bacijev. Sem takšna kot Natan, on je pravi sodček brez dna. Zjutraj ga prebudim, da gre na sprehod v gozd. Ko prideva nazaj, dobi Eukanuba brikete, s pečeno jajčko. Jajčka zato, da je dlaka mehka, svilnata in se sveti. Poje, pije vodo in nazaj zaspi. Zelo trpi. Večkrat mu dam pred kosilom malo skute in jogurta. Nujno pa sadje. Jabolka ima rad. Pa veste kako jih je? Jaz odgriznem in mu dam. Tako poje celo jabolko, drugače noče. Nekdo g

Kaj je pot? Jih je več. Kakršno si izbereš, na kakšno naletiš. Lahko ti jo pa določijo že v otroštvu, ne smeš si jo izbrati sam, potem te pa strah na njej spremlja celo življenje. Ne moreš se ga znebiti. Včasih se pa moraš upreti in ti ne sme biti vseeno za pot. Da se vrnemo nazaj na pot. So poti in potke, prehojene in neprehojene, zaraščene, trnjeve, strme, polne ovir, lahke in prepovedane. Te so najslajše. So pa vse premagljive, le prav se je treba lotiti. Vsi ne znamo vedno, potem nam je pa žal. Veste kako zmagovalen občutek je v planinski koči. Ta je po navadi čisto na koncu poti, na vrhu. Ena zahtevna pot je življenje samo. Pot je do neba. Ponoči poglej v nebo in videl boš zvezde. Potem si pa zamisli, kako lep razgled je od tam. Tudi če ti ne uspe do lune, med zvezdami lahko še vedno pristaneš. Le pogumno! Lahko je pot do srca. Ta je zahtevna. Pot je lahko, da dolgo stojiš tam, nekje v sanjah in čakaš nekoga, ki prihaja. Da potem gresta skupaj.... na pot. Pot je, ko n

Ga imate? Ste prepričani? Redki so. Naj vas spomnim, kaj je to. Prijatelj je tisti, ki zalepi obliže na rane, ki so nastale na duši. On te ne vpraša, kaj ti je, ampak ve. Imaš srečo, če ga imaš. Prijateljev lahko imaš več. Pravi, je samo eden. Jaz ga nimam več. Prijateljstvo in ljubezen ni isto. To je velika razlika. Ljubezen je več, veliko več. Mislila sem, da imam prijatelje. Imela sem, dokler sem bila zanimiva. Da sem se izpovedala in zjokala na rami. Žal, prijateljske rame niso bile v oporo. Še bolj sem bila razočarana. Ko sem se govoricam umaknila in nisem bila več zanimiva, so prijatelji odšli. Ni mi žal za njimi. Slaba izkušnja. Škoda. Ostaneš sam ravno takrat, ko si najbolj na dnu. Čez čas ugotoviš, da te takšne stvari utrdijo. Postaneš močan. Pričneš se sestavljati. Vse lahko ukrotiš, ampak srca, pa ne moreš. Potem jim odpustiš, ker se ti smilijo njihove umazane duše, ki so na poti do pekla. Verjemite, dobro se z dobrim povrne. Tudi moj Natan ima prijatelje. Veste k

Zanimiva beseda. Kar tisoč misli imam v glavi ob tej besedi. Ste že kdaj pomislili kaj je to? To je nekaj, kar se vzame premaganemu sovražniku v znamenje zmage. Pri moških, je lahko trofeja ženska. Vsaj nekaterim. Potem pa gredo... po drugo trofejo, prva ni več zanimiva. No, niso vsi takšni, daleč od tega. Pri ženskah, je trofeja recimo moški z dobrim avtom. No, malo heca mora biti. Pri mojem Natanu je pa trofeja čisto nekaj drugega. Robčki! Ko je bil majhen, je našel zavitek robcev. Kako ponosno jih je prinesel domov. Ampak šele drugi dan. Pred časom na sprehodu, se je malce oddaljil. Kar naenkrat, ponosno, z dvignjeno glavo, prinese v gobčku "palico". O, Natan kaj pa imaš? Palico, priden. Joj, od kdaj imajo pa palice kopita? O neeee! Srnina taca. In jo je ponosno nosil še nekaj časa. Kje jo je našel, ne vem. Pa še ena zanimiva trofeja. Posadila sem borovnico, lonček mi seveda ukrade. Dva dni se je igral z njim. Igral? Raziskoval! In tretji dan zjutraj....Našel, p

Zjutraj se zbudiš. Sreča. Lahko se ne bi. No vidite, da se jutro prične s srečo. Tako je treba gledati, a vedno ne gre. Kar je za nekoga sreča, še ni rečeno, da je za drugega. Zjutraj si vesel, da greš v službo, drugi je jezen, ker mora iti. Dva imata rada istega človeka. Eden je srečen, ker je z njim, drugi nesrečen, ker ne more biti. Veliko bi lahko naštela. Veste kaj vas naredi srečnega? Ne, nisem mislila denarja. To je daleč od pogoja za srečo. Recimo tole: - Vam je že kdo tisočkrat rekel "ljubim te", pa je mislil resno? - Ste že našli kdaj zjutraj, ko ste se še celi zaspani usedli v avto, da se odpeljete v službo, čokoladico na sedežu? Veste kakšen nasmeh ti naredi na usta. - Vas je že kdaj, ko se je vrtela po radiu pesem "Čista jeba" zaprosil za ples? - Vam je že kdo poklonil najsvetlejšo zvezdo na nebu in jo poimenoval po tebi? Tvoja zvezdica na nebu. Vsak večer jo hodiš gledat. - Vam je že kdo poklonil nožiček, da boste lahko vrezali črke v dr

Tako kot jaz, verjetno tudi vi veste, da je malo tistih, ki ti pokažejo dobro, ko se dotikaš dna. Vsakemu življenje kdaj prinese takšne ali drugačne vzpone in padce. Nihče ne uide. Lahko je bolezen, lahko je ljubezen ali pa kaj nepomembnega vmes. Je pač tako in zato, se moraš kdaj sam objeti. Iz žalosti ali od sreče. Zamislite si, da stojite sredi pokošenega travnika, sonce nežno sije, telo je ogreto, vonj po senu... ti pa sam. Moraš zamižati in se objeti. Kakšen prijeten občutek. Kot bi bil v savni in ležiš na blazini, v katero je natlačeno sveže pokošeno seno. Odet si samo v svetlo zeleno brisačo in v tej prepotenosti, z nekom srebaš hladno penino, mmmmmmmm. Oh, jaz pa sama sredi travnika. Še dobro, da imam zraven Natana, da me iztrga iz objema. Življenje je edinstveno in včasih imamo samo enkrat priložnost, da naredimo, kar si želimo. Če zamudimo? Feri Lainšček je lepo napisal: "Nikoli ne dovolite, da vam karte premeša hudič." Samo dve sta poti. Ne vem, zakaj grem